Sonce, moj prijatelj

Letos poleti sem se odločil za »sončni« eksperiment, in da ob tem opazujem svoje zdravje in počutje. Kot sem že pred časom omenil, vsako jutro telovadim in izvajam svoj jutranji obred. Koristi le-tega so vidne, ne samo fizično, temveč tudi psihično.

Poleg te jutranje telovadbe sem se celo poletje po malem sončil. Če je le bil sončen dan, in če je čas dopuščal, sem se sončil vsaj eno uro dnevno. Sprva sem začel s pol ure, nato pa postopoma povečeval izpostavljenost sončnim žarkom vse do dveh ur. Pri mojem eksperimentu je bilo še posebej pomembno to, da nisem uporabljal nobene kreme za sončenje, edina izjema je bila Alverde krema po sončenju (če me je morda malo preveč »ožgalo«).

Tudi ko sem bil v drugi polovici avgusta na morju, sem bil na soncu brez zaščitne kreme. Ker sem imel že pred morjem neko »barvno osnovo«, me tako (za razliko od lanskega leta) ni skoraj nič opeklo.

Marsikdo bo rekel, da je norost, biti v času največje vročine (od 11.00 do 16.00 ure) na soncu brez zaščite, saj naj bi bilo sonce škodljivo. Vsaj tako nas prepričujejo uradni mediji, farmacija in zdravniki. Ker mi tole s soncem ni dalo miru, sem se odločil, da zadeve raziščem, in odkril sem marsikaj zanimivega, kar je širšim množicam zamolčano.

Ob tem sem se spomnil dveh zanimivosti … Mojo mamo sem pred časom vprašal, če se je takrat, ko je bila prvič na morju (to je bilo leta 1966), kaj mazala s kakšno kremo za sončenje. Dejala mi je, da ne, da takrat še ni bilo krem za sončenje, in da se je občasno namazala le z oljčnim oljem. Hm …

Druga zadeva …. Pred približno 15-imi leti sem bil veliko na Golniku, saj je bila mojemu očetu diagnostificirana avtoimunska bolezen – intersticijska pljučna fibroza. Slednja se po sodobnem zdravstvenem protokolu zdravi predvsem z visokimi dozami medrola. Pri mojem očetu so bile tako visoke, da se je moral celo učiti znova hoditi.

V času teh obiskov na Golniku so mi v spominu ostale stare črno-bele slike, razobešene po hodniku, kako so pred cca. 50 – 80 leti zdravili pljučne bolezni. Pljučne bolnike s takšnimi ali drugačnimi obolenji so izpostavljali sončnim žarkom in so jih pustili, da se sončijo. Bolnišnica na Golniku je v samem osrčju gozda, kar pomeni, da je tam veliko negativnih ionov, ki tudi spodbujajo zdravljenje, če smo seveda na prostem.

Zdi sem mi, da je bilo zdravljenje pljučnih bolezni pred 80-imi leti precej bolj napredno kot dandanes, ko ljudi »pitajo« z različnimi farmacevtskimi zdravili, da o tem, da bi jih izpostavili soncu in tako povzročili tvorjenje vitamina D, ki nastaja v koži pod vplivom UVB sončnih žarkov, ne govorim.

Uradni mediji in medicina priporočajo, da naj se ne izpostavljamo »nevarnim« sončnim žarkom med 11.00 in 16.00 uro. A lej, ga zlomka, ravno v tem času, če smo vsaj za pol ure izpostavljeni soncu, se s pomočjo UVB sončnih žarkov tvori tako zdravilen vitamin D. Pred 11.00 uro in po 16.00 uri smo izpostavljeni le UVA sončnim žarkom, ki pa nimajo učinka na tvorjenje vitamina D v koži. Ob tem je potrebno omeniti še to, da sončni žarki vsebujejo dovolj ultra vijoličnih žarkov, da spodbudijo nastanek vitamina D v koži le od aprila do septembra, in še to, kot rečeno, le med 11.00 in 16.00 uro.

Vsa ta »sončna antipropaganda« se je začela v 80-ih letih prejšnjega stoletja, ko so se pojavila prve kreme za sončenje. Od takrat dalje smo ves čas »bombardirani« z oglasi za zaščito pred soncem in seveda se na vse pretege izogibamo soncu, ki naj bi bilo »škodljivo«. Mažemo se s kremami, ki imajo v sebi več kancerogenih snovi kot pa vsi »škodljivi« sončni žarki skupaj. Sonce je bilo, in vedno bo, naš prijatelj.

Včasih je prav zabavno gledati ljudi na plaži, ki se skrivajo pred soncem na vse mogoče načine in se na debelo mažejo s kremami. Žal je sodobno življenje takšno, da velika večina ljudi nima možnosti, da bi se postopno sončila, in tako gre za teden dni na morje in se tam »praži« na soncu po več ur in so tako rdeči, da jih je prav težko pogledati. Logika sama ti pove, da v sedmih dneh ne moreš »nadoknaditi« preostalih 350 dni brez sončenja.

Nekatere je zaradi vse te »sončne antipropagande« strah kožnega raka, toda organizacija British Columbia Cancer Agency je potrdila, da dalj časa, ko življenje preživimo na soncu, manjša je verjetnost za pojav kožnega raka. Priznani ameriški zdravnik dr. Al Sears poudarja, da se ob pomanjkanju vitamina D ne morejo aktivirati geni, ki varujejo naše zdravje. Slednji navaja tudi zanimive raziskave, v katerih izpostavlja, da je kožni rak najmanj prisoten med ljudmi, ki delajo na prostem.

Če želimo izkoristiti vse dobrobiti sončenja, potem se je potrebno držati naslednjih pravil:

1. Na soncu bodimo vsaj pol ure, kadarkoli med 11.00 in 16.00 uro, v času od aprila do septembra.
2. Vedno se sončimo brez zaščitnih krem (tudi brez »bio« zaščitnih krem).
3. Sončimo se brez sončnih očal in brez očal z dioptrijo.

Že pred leti sem na svojem blogu pisal o dobrobitih sonca, kar si lahko prebereš v članku Nošenje sončnih očal vpliva na tvojo češariko (epifizo).

Obilo sonca in vitamina D ti želim!