
Kako s pomočjo EV-občutka pomagati sebi in drugim?
Življenje postane zelo zanimivo, ko okoli sebe opazuješ manjše »čudeže«, ki se včasih zdijo kot neka »znanstvena fantastika«, vendar so resnični in otipljivi. Npr. mobitel, ki je padel v vodo se po nekaj minutni obdelavi s KE-jem (kvantnim entrainmentom) zopet »zbudi«. Najbolj zanimivo pa je to, da dejansko sploh nisi videl tega mobitela, ker je bil več kot 100 km stran, na čisto drugem koncu Slovenije.
Spet drugič te nekdo prosi za KE na daljavo za svoje počutje, in potem se počutje izboljša, bolečina se zmanjša, ali pa celo izgine. Ko tako opazuješ te »čudeže« okoli sebe, si kot majhen otrok, in bolj ko deluješ brez velikih pričakovanj, več čudežev opaziš. Seveda se pojavi vprašanje, kako je to mogoče? Vendar je – na ravni čiste zavesti je vse mogoče.
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je to, da ko izvajaš KE, dejansko ne počneš nič, temveč le preprosto si, brez misli in znotraj sebe občutiš poseben občutek, ki se mu reče ev-občutek. Da vam bo malo bolj razumljivo, zakaj ev – ev je okrajšava za evforičen.
Če uporabim definicijo dr. Franka J. Kinslowa iz njegove knjige Skrivnost trenutne ozdravitve: »Občutki so pogojni, ev-občutki pa niso. Občutke ustvarijo drugi občutki, misli in okoliščine; ev-občutki pa izhajajo neposredno iz čiste zavesti. Ev-občutki so brezpogojna čustva. Nimajo ali ne potrebujejo razloga za obstoj. Samo so.«
Upam, da s pomočjo zgornje kratke razlage razumete razliko med običajnim (pogojnim) občutkom in (brezpogojnim) ev-občutkom. Ev-občutek bi lahko opisali kot tišino, mir, radost, brezpogojno ljubezen in enost.
Počitek in notranji mir sta zdravilna, vendar za um nič kaj prijetna. Um stalno bezlja sem ter tja, išče zadovoljitve, uspehe, nagrade, priznanja, zmage. Um ne želi početi »ničesar«, on rabi stalno aktivnost. Večkrat na predavanjih in seminarjih postavim naslednje vprašanje: »Ali veste, kaj je najtežja stvar na svetu?« Odgovor bo marsikoga presenetil: »Biti sam s seboj.«
Kar poglejmo na svoje življenje … Ali smo lahko sami s seboj? V tišini, ne da delamo, ne da imamo okoli sebe ljudi, temveč da preprosto le smo. Sodobnemu človeku je težko »biti pri miru«, in če se nič ne »dogaja«, je oseba žalostna, nesrečna, neljubljena … zdi se, kot da se je cel svet zarotil proti njej. Občutka notranjega miru ni, začasno ta notranji mir prinese druženje z določenim človekom, a potem, ko je oseba spet sama, se vanjo naseli tesnoba, žalost, nemir.
Kaj pa, če je vse, kar potrebujemo v svojem življenju, to, da ozavestimo in zopet v vsej polnosti začutimo svoj ev-občutek – tisti, ki je brezpogojen, brez nekega posebnega vzroka? Ta notranji občutek miru in blaženosti, sreče brez razloga oz. sreče kar tako, ker le preprosto si.
Čeprav imamo dandanes različna družabna omrežja (Facebook ipd.), najsodobnejše mobitele in smo dobesedno štiriindvajset ur dosegljivi kjerkoli in kadarkoli, smo dejansko dlje od sebe kot kdajkoli. Se sploh še znamo usesti pod drevo, globoko dihati in le biti? Ali pa se vleči na travo in gledati oblake, kako se sprehajajo po nebu? Ali pa opazovati ptice v letu, divje živali v gozdu? Ne da se vpletamo, da le opazujemo.
Čudež vseh čudežev pa je to, da bomo v tem trenutku lahkotnega opazovanja doživeli več miru, radosti, sreče, sproščenosti, kot pa v še tako pozitivnem pogovoru s prijatelji ali znanci. Preizkusite še sami, sledite zgornjim navodilom, zaustavite misli in le bodite, čutite, dihajte.
Obstaja veliko takšnih ali drugačnih, če tako rečem, zdravilnih tehnik. Na tem mestu jih ne bom omenjal, nekatere so starodavne, druge sodobne, vsaka ima določen zdravilni učinek. Tisto, na kar smo v množici različnih pristopov in tehnik pozabili, pa je to, dasmo mi sami še vedno samemu sebi največji zdravilec. Kako? Z notranjim mirom, z ev-občutkom, s tem, ko le smo.
Pride trenutek v življenju, ko pogledaš na svoj obstoj z drugačnega zornega kota, ko spoznaš in ugotoviš, da so ti sile Vesolja v veliko večjo pomoč, podporo in oporo, kot si si predstavljal, vendar se moraš naučiti spustiti se, se sprostiti, si odpustiti, se prepustiti, razpustiti se … in le biti kot reka, ki lahkotno teče svojo pot.
Sokrat nas je učil: »Spoznaj samega sebe.« Jaz bi povedal še malo drugače: »Začuti samega sebe. Začuti svoje srce. Začuti svoj ev-občutek. Začuti svoj notranji mir, radost in božansko milost.«
Umetnost življenja je umetnost prepuščanja in bivanja v sedanjem trenutku, ko se zaveš, da ne gre nič na silo, da s svojimi notranjimi brezpogojnimi občutki (so)ustvarjaš svoje življenje in življenje na planetu. Ko spoznaš, da dejansko s tem, ko pomagaš drugemu, dejansko pomagaš sebi, vidiš, da se vse zloži v zaključeno celoto. Ego (um) ni zmagovalec v igri življenja, čista zavest je tista, ki ve, kaj je zate najboljše v določenem trenutku.