Človek, ne boj se mrzle vode
Stavek, ki je tudi naslov današnjega članka, sem našel v knjigi, v kateri sploh ne bi pričakoval, da bi bil takšen nasvet. Martin Kojc, katerega večina pozna po njegovem Učbeniku življenja, je v knjigi Moč spomina in pozornosti napisal naslednje:
»Vsak dan sistematično delajte dihalne in telovadne vaje, vsak dan si zdrgnite telo s suho in trdo krtačo. Ne bojte se mrzle vode. Prehranjujte se zmerno in vedno se zavedajte, da vas sledenje življenjskemu cilju krepi in zadovoljuje.«
O tem, kakšne koristi ima hladna voda na človekovo zdravje in dobro počutje sem pisal že tule.
Kakšna je pravzaprav zgodovina zdravljenja z vodo (bodisi s toplo, bodisi s hladno)?
Prva pričanja o zdravljenju z vodo so omenjena v Indijskem epu Rigveda (cca. 1500 let pr.n.št.) Vode niso uporabljali le kot sredstvo za umivanje telesa v higienske namene, temveč je pri Indijcih in Egipčanih služila kot zdravilno sredstvo.
Iz raznih pisnih virov je razvidno, da so vodo v zdravilne namene uporabljali Asirci, Babilonci in Hebrejci. Iz Egipta je metodo zdravljenja z vodo v Grčijo prinesel Pitagora, nato pa jo je izpopolnil Hipokrat. Iz Grčije pa je Hipokratov nauk zdravljenja z vodo v Rim prinesel zdravnik Asklepiad (114-59 pr.n.št.).
V Rimu je bilo zdravljenje z vodo zelo razširjeno, o čemer pričajo tudi številni ostanki starorimskih kopalnic. Tako so poznali umivanje s toplo vodo, umivanje z vročo vodo, kopanje v hladni vodi in kopanje za počitek in zabavo.
V »Medicinskem kanonu«, ki izhaja iz 11. stoletja, Avicena med zdravilnimi sredstvi med drugim omenja tudi vodo. V Indiji pa so različne zdravilne postopke z vodo predpisovali ljudem, ki so trpeli tako za zunanjimi, kot tudi za notranjimi boleznimi.
Zanimivo je, da je bilo v srednjem veku zdravljenje z vodo prepovedano in znova se je zdravljenje z vodo začelo uveljavljati v drugi polovici 17. stoletja in prvi polovici 19. stoletja, ko se je odvil znanstveni razvoj zdravljenja z vodo.
Sebastian Kneipp je zdravljenje z vodo obogatil z novimi metodami in omogočil širjenje hidroterapije po svetu. Mnogo ljudi ne ve, da si je Kneipp že v mladosti sam pozdravil tuberkulozo in sicer tako, da se je kopal v hladni Donavi. Slednja izkušnja ozdravitve je zaznamovala njegovo življenjsko pot in odločil se je, da bo življenje posvetil zdravljenju ljudi z naravnimi elementi.
»Če zame obstaja kako zdravilo, je to voda.« – Sebastian Kneipp
Zdravljenje z vodo je naravni fizični faktor vplivanja na organizem in je dostopno, neškodljivo in učinkovito. Z uporabo vode je mogoče odpraviti mnoge funkcionalne motnje ter premagati številne bolezni ter ohraniti delovno sposobnost do pozne starosti.
Eden glavnih zakonov zdravljenja z vodo je Zakon reakcije, ki pravi: »Močnejši, kot je dražljaj, tem močnejši je tudi pritok krvi k mestu vzdraženja.« Avicena je že v 11. stoletju napisal: »Kopanje v hladni vodi naglo zaustavi notranjo, telesu lastno toploto, ki nato ponovno priteče k površini telesa, nekajkrat povečana.«
Katsuzo Nishi (avtor knjižice Naravno zdravljenje) pravi, da so kontrastne zdravilne procedure (toplo, hladno) močni dražilci saj krepijo in trenirajo žile, znižujejo povišan pritisk, odpravljajo živčno napetost in stres ter izboljšujejo delovanje kože.
Katsuzo pravi tudi naslednje: »Običajna vroča kopel izzove znojenje, lahko povzroči izgubo vlage, soli in vitamina C iz organizma, pa tudi poruši njegovo kislo – bazično ravnovesje. Zato je pravilneje kombinirati vročo in hladno kopel. Takšne kontrastne kopeli vzdržujejo organizem v normalnem stanju in mu pomagajo ohraniti kislo – bazično ravnovesje.«
Sam se po hladni prhi počutim, kot da bi kri na novo pognala po žilah in celotno telo preveva en poseben prijeten občutek, ki ga je težko opisati z besedami.