Zgodba nekega bolj umirjenega časa

Ko sem pred dnevi »naključno« preklopil na Gold TV, me je odneslo v moje otroštvo, kajti prikazovali so mojo najljubšo nanizanko vseh časov Grizzly Adams. 🙂 Takšnih filmov za otroke v sodobnem času preprosto več ne delajo, saj so dandanes predvsem popularni različni Minijoni in Pokemoni.

Med gledanjem te poučne in čudovite TV nanizanke so mi misli ušle na to, kako so včasih filmski ustvarjalci znali pokazati vez med človekom in naravo ter med človekom in živalmi. Grizzly Adams bi še dandanes moral biti »obvezen« za ogled tudi odraslim, ne samo šolskim in predšolskim otrokom. Zakaj? Ker bi se na tak način bolj začeli zavedati, da brez narave preprosto ne moremo preživeti.

Narava nam da vse, kar rabimo za življenje: svež zrak, pitno vodo, obilje plodov in energijo, ki napolni vsako celico naših teles. Narava nas tudi napolni s pozitivnimi čustvi in notranjo umirjenostjo, ko opazujemo njene čudovite prizore, kot so sončni zahod, tekoča reka, slapovi, mavrica ali razgled z gore. To so preprosto neprecenljive stvari, ki se jih ne da kupiti z nobenim denarjem.

Ni treba, da potujemo v daljne dežele, da bi opazili lepoto, ki jo imamo dobesedno pred svojim pragom. Če imamo svoj vrtiček in zasajeno zelenjavo, tudi tam lahko najdemo čudež življenja in umirjenost. Dejstvo je, da nas pogled na rastline, živali in gore sprosti, umiri, zniža se nam srčni utrip in znotraj nas se ustvari en poseben, umirjen, radosten, srečen občutek.

Spomnim se kolikokrat sem bil pod stresom zaradi različnih poslovnih zadev, a ko sem šel v gozd na sprehod in sem se »odklopil« od vse sodobne tehnologije sem se v tistih dveh ali treh urah povsem »resetiral« in iz gozda prišel drugačen, bolj umirjen, poln energije in z novimi idejami.

Zgodba Grizzlya Adamsa nas spomni na naš prvobiten stik z naravo, ki smo ga zaradi sodobnega »hektičnega« in »tehnološkega« življenja, praktično povsem zanemarili.

Najboljši antidepresiv, ki jih poznam je, da se sprehodiš skozi gozd, hodiš boš po travi, se dotakneš drevesa, opazuješ naravo, prisluhneš ptičjemu petju in si preprosto prisoten tukaj in zdaj. Na ta način se globoko povežeš s samim seboj in tvoje počutje in zdravje se hipoma izboljša.

Čas Grizzlya Adamsa je bil povsem drugačen čas, kot je današnji. Čeprav je bilo življenje »bolj trdo«, če se lahko tako izrazim, smo vseeno živeli bolj umirjeno in z manj stresa. Sicer je bilo več fizičnega dela, kot pa umskega, a vseeno, za to, da smo preživeli smo delali 3-4 dni na teden po 6 ali 7 ur. Kaj pa danes? Nekateri imajo delavnik tudi po več kot 60 ur na teden, kar pomeni 12 ur od ponedeljka do petka. Več dela, pomeni več stresa, kar posledično vodi do slabšega imunskega sistema in le-to do več bolezni.

Res je, da so se časi spremenili in da morda na preteklost gledamo preveč »nostalgično« v smislu kako je bilo včasih vse lepo, a vseeno, brez stika z naravo v življenju preprosto ne gre. Nekateri prisegajo na morje, spet drugim so zakon gore, toda za vsakogar se najde način, da se lahko umiri in poveže z naravo.

Naj te pesem MAYBE, ki jo je pel Thom Pace in je bila vedno v uvodni špici Grizzliya Adamsa, spomni na neki bolj umirjen čas, ko smo bili še bolj povezani s seboj in z naravo ter, da je sedaj pravi trenutek, da se to spet spremeni in da se večkrat odpravimo v gozd, v park ali na svoj vrt. 🙂

P.S. Ko smo včasih čakali na avtobus smo se pogovarjali ali pa le preprosto opazovali okolico – ljudi, avtomobile, promet, živali, ptice … skratka, smo že nekaj našli, da smo se zamotili med čakanjem na avtobus. Kaj pa danes? Vedno, ko se z Gorenjske avtoceste pripeljem v Šentvid in zavijem na Celovško prav z zanimanjem opazujem kako tisti, ki čakajo na avtobus večinoma bolščijo v svoje male napravice … in tako pozabijo na lepoto okoli sebe. Že pogled v nebo ali na bližnje drevo bi bil prava mala meditacija in odmik od (pre)hitrega sveta. 🙂