Vsaka pot nekam pelje …

Zanimivo je kako te lahko sprehod skozi gozd opomni in spomni na življenjske lekcije, da se splača vztrajati, da ne smeš obupati, da se vedno najde neka rešitev, če se le prepustiš intuitivnem vodstvu in zaupaš.

Pred dvema dnevoma sem bil na Joštu, včeraj pa sem šel prvič peš na Šmarjetno goro pri Kranju. Nisem vedel kje se začne pešpot zato sem dan prej pogledal na internetu in našel sem en opis kje je dobro začeti pot, da ti ni potrebno hoditi po asfaltirani cesti, ki vodi do vrha.

Veliko rajši hodim po gozdu, med drevesi, rastlinami in zelenjem, kot pa ob cesti saj ni potrebno vdihavati izpušnih plinov mimovozečih vozil. Narava me res sprosti, navdihne in napolni moje baterije.

Ko sem se vzpenjal na Šmarjetno goro sem kar dvakrat zašel na napačno pot, saj se je gozdna pot končala v neprehodni gošči. Dvakrat sem se obrnil in šel nazaj na izhodišče, kjer sem zavil s poti. Priznam, da ko sem že drugič šel po napačni poti, da bi se najrajši kar obrnil in šel nazaj dol, a sem vztrajal in končno mi je le uspelo najdi pravo pot, ki me je pripeljala do vrha.

Ob tem sem se spomnil na življenje, ko se nam zgodi, da se na svoji poti ustavimo pred neko prepreko. Kako se ob tem odzovemo? Se ob vsaki prepreki vdamo, odnehamo in popustimo ter se postavimo v vlogo žrtve? Ali pa nasprotno – kljub prepreki se pogumno zoperstavimo problemu, iščemo kreativne rešitve, razmišljamo o novih možnostih in si postavimo vprašanja, ki nas usmerijo do končnega cilja?

Priznati moram, da sem se vedno največ naučil iz različnih »napak«, »ovir« in »zavrnitev«. Pogosto ljudje niso verjeli, da to in to zmorem, a sem kljub drugačnim napovedim vztrajal na svoji poti. Marsikdaj ni bilo lahko, mnogokrat sem vsega imel že poln kufer in tudi sočne kletvice so letele iz mene, a vendar – do sedaj mi je še vedno uspelo najti neko rešitev ali pa se je pokazala možnost, ki je pred tem nisem opazil.

Če se izgubiš v gozdu, ko si namenjen na vrh gore, zavedati se moraš, da te vsaka potem nekam pripelje in da če pot vodi navkeber, da boš že nekje prišel ven. Na jasi, na planoti, na vrhu … Mogoče te bo usmeril na pravo pot kakšen drug planinec ali pa boš sam intuitivno začutil v katero smer je potrebno iti. Ne odnehaj, vztrajaj, poslušaj sebe in zaupaj. Občutek, ko ti kljub vsem »ne-jem«, vsem zavrnitvam, vsem napakam in vsem preizkušnjam, uspe nekaj doseči, je neopisljiv.

Kot pravi ena pesem: »Norci gredo tja, kamor si še angeli ne upajo.« So trenutki, ko je super biti »norec« in iti po svoji poti. Takrat odkriješ nekaj novega o sebi, o svojem pogumu, o svojih zmožnostih in se zaveš, da ne glede na to, kako težka, strma in preprek polna je določena pot – vsaka pot nekam pelje, zato kar pogumno stopi korak naprej, v neznano, v nove zmage in v nove osebne in poslovne priložnosti. 🙂

In ko si na vrhu … razgled je vreden vsega znoja, truda in napačno prehojenih poti. 🙂