Najpomembnejše vprašanje

V zadnjih dneh sem intenzivno razmišljal, o čem naj pišem na blogu. Kako naj bi pisal o nečem, o čemer še (nikoli) nisem, in tako s tem morda komu od bralcev in bralk dal kakšen nov, drugačen pogled na življenje in situacije, s katerimi se srečuje.

Konec koncev, ne glede na to, kdo smo, kakšni smo, kaj imamo, koliko posedujemo oz. ne posedujemo, vsi smo iz istega »materiala«. 🙂 Vsi se srečujemo s takšnimi ali drugačnimi življenjski mi izzivi.

V štartnih blokih ni razlik, takrat so še vsi zmagovalci, vsak ima enake možnosti tudi za končno zmago, razlika se naredi med samim tekom (beri življenjem). Skozi življenjske izzive, preizkušnje in izkušnje pridobivamo nova znanja, sposobnosti, odkrivamo talente, ki jih prej nismo poznali, in ko že mislimo, da ne bo šlo, da se bomo sesuli pod težo vseh problemov, od nekod najdemo tisto »moč«, ki nam pomaga, da naredimo korak naprej.

Na koncu predora se nam pokaže luč, v daljavi ugledamo svetlobo, ali pa opazimo kakšen drugačen »znak«, ki nas opomni: »Varen si, vse je dobro. Pazimo nate. Ljubljen si.« Spet drugič bi radi tok dogodkov prehiteli, zato vložimo še več napora, energije, dela, žal pa nas to lahko vrže več korakov nazaj, namesto da bi naredili tri korake naprej.

Katero je tisto najpomembnejše vprašanje, ki sem ga omenjal v naslovu današnjega članka? Gre za vprašanje: ZAKAJ? Kaj, a to je to? To je vsa modrost? Vprašanje zakaj? Robert, daj no nehaj, to je prelahko. Najboljše, da gremo lepo po vrsti …

Vzemimo npr. da si nečesa želite, da imate neke sanje, želje, cilje. Nekaj si želite doseči, ali nekam si želite iti, ali pa morda z nekom biti. Ni važno, za kaj gre in po čem stremite, najbolj pomembno se mi zdi, da ljudje ozavestimo »Zakaj?« si nečesa želimo.

Ljudje, ki so bolni in se srečujejo z različnimi zdravstvenimi težavami oz. preizkušnjami, imajo samo en cilj oz. željo – ozdraveti. To je čudovit in hvalevreden cilj (namen, želja), toda kaj bo potem, ko oseba ozdravi? Kaj bo drugače? Se bo v življenju te osebe kaj spremenilo? Bo njeno dojemanje in čustvovanje drugačno? Bo v odnosih več ljubezni in do sebe več radosti?

Ko pridemo v neko situacijo, denimo da je to neka zdravstvena preizkušnja, seveda na začetku iščemo na vseh koncih in krajih rešitev, ki nas bo čim hitreje pripeljala do cilja, do ozdravitve, do tega, da pride do izboljšanja. Da le čim prej lahko pridemo v običajne tirnice življenja. Tudi sam pri tem nisem izjema, kar se tiče mojega sluha in vsega, kar se je dogajalo v zadnjih dveh letih.

Kar naprej sem se spraševal: »Kako izboljšati sluh? Kaj storiti, da bom jasno slišal? Katero metodo uporabiti, da bo vzpodbudila premik naprej?« Vprašanja »kako« so v določenih situacijah izjemno dobra in koristna, nam omogočijo, da naredimo korak naprej, da se namesto od tarnanja nad situacijo obrnemo v smer možnih rešitev. Vendar pa ima Vesolje pogosto z nami drugačne namene, kot si mislimo pri samih sebi.

Namesto čim hitrejše ozdravitve smo dobesedno prisiljeni ustaviti se. Da, in to res ustaviti. Zadihati. Biti v trenutku. Delati nič. Čeprav je to težko, a je tudi to potrebno storiti. Delati nič. Biti pri miru. Se obrniti, namesto navzven navznoter. Meditirati. Dihati. Pobožati sebe, se bolj ljubiti in sprejemati. Si nameniti kakšen nasmeh in prijazno besedo. Ne drugim, temveč sebi, svojemu telesu, srcu, duši, in se res začutiti, zaživeti in biti pris(o)ten.

Moje iskanje se je sčasoma usmerilo iz »Kako?« v »Zakaj?« In tako sem si namesto vprašanja: »Kako naj izboljšam svoj sluh?« postavil vprašanje: »Zakaj si želim slišati?« Vzel sem papir in začel sem pisati, pisati in pisati – vse, kar mi je prišlo na misel v smislu »Zakaj si želim slišati?« V vašem primeru si lahko postavite vprašanje: »Zakaj si želim ozdraveti?« ali pa »Zakaj se želim poročiti?« ali pa »Zakaj si želim nove službe?« ali pa »Zakaj si želim novega avta?« itd. itd. Možnosti je nešteto.

Pri tej preprosti vaji je nekaj zelo presenetljivo (vsaj tako je bilo pri meni). Iz nekih velikih besed preideš vedno bolj na subtilne, osebne in intimne stvari. Pri meni so bili odgovori različni: Ker se bom tako lahko pogovarjal po telefonu. Ker bom svojo publiko bolj jasno slišal. Ker bom tako bolj samozavesten. Ker bom tako bolj zaupal vase. Ker bom tako bolj poslovno uspešen. Razlogi, zakaj, so se kar nizali in nizali eden za drugim.

Sčasoma sem prišel do globljih razlogov, in ti se sploh niso nanašali na neko poslovno ali materialno uspešnost, prepoznavnost ali karkoli drugega v smislu, biti boljši kot sem. Tako sem prišel do treh čisto enostavnih odgovorov: Ker bom tako lahko slišal glasbo, ptičje petje, žuborenje vode. Ker bom lahko slišal, kako mi ljubljena oseba šepeta nežnosti v uho. In tale seveda zmaga: Ker, ko bom imel sina ali hčerko, bom lahko slišal, kako me bo le-ta poklical-a: »Oči, oči, poglej kako čudovit stolp sem postavil-a.«

In tako pridemo do spoznanja, da so najpomembnejše stvari v našem življenju tiste, ki so čisto vsakdanje in se nanašajo na naše najbližje – družino. Vidimo, da so naši najgloblji motivi pogosto vezani ravno na to – da tako ali drugače poskrbimo za svojo družino. Kljub vsej »duhovnosti« in težnjam po »duhovnem življenju« so naši najpomembnejši motivi vezani na našo družino, kot primarno celico.

Ljubezen do partnerja, otrok je lahko tisti najgloblji motiv, poriv, inspiracija, da naredimo še več, kot bi naredili. Nekako ne moremo iz svojih »plemenskih« okvirov. Tisto, po čemer hrepenimo in si vsi želimo, je ljubezen. In če v ljubezni do bližnjega najdemo dovolj velik motiv, in če s tem odpremo svoje srce, potem čudeži niso več čudeži, temveč posledica delovanja iz ljubezni.

Ko si boste naslednjič postavili kakšen cilj, se najprej vprašajte, kakšni motivi stojijo za njim – ali z drugimi besedami: »Zakaj si želim, da se ta cilj uresniči?«