Košarica

V košarici ni izdelkov.

Zgodba o »mišjem raju«

Leta 1968 je ameriški etolog John Calhoun zgradil pravi »mišji raj«. Mimogrede, čeprav so bile udeleženke tega eksperimenta podgane, se je v literaturi utrdila ta besedna zveza, zato jo bomo uporabili tudi v našem blog zapisu.

Kako je potekal ta poskus? Predstavljajmo si velik kovinski zabojnik s površino dva krat dva metra visok malo manj kot je povprečna višina človeka. V notranjosti tega kontejnerja je bilo podganam zagotovljeno vse, kar potrebujejo za »prijetno bivanje«: dovolj hrane in vode, ugodna stalna temperatura in tudi čistoča. Na stenah so bila nameščena gnezda za samice. Skratka, pravi raj, popoln svet, podoben Utopiji, o kateri so sanjali vsi po vrsti, od Platona do bratov Wachowski.

Razmere, vzpostavljene v zabojniku, bi bile primerne za življenje, tudi če bi bilo v njem hkrati več kot štiri tisoč podgan. Toda do takšnega števila populacija (eksperiment so izvajali večkrat) ni nikoli narasla. Največ jih je bilo nekaj čez dva tisoč.

Poskus se je začel tako, da so v zabojnik naselili štiri pare zdravih podgan.

Prvo fazo eksperimenta »fazo A« je zaznamovalo predvideno rojstvo potomcev. Populacija je začela eksponentno naraščati in število podgan se je vsakih 55 dni podvojilo – »faza B«.

Toda skokovita rast podganje populacije se je nato začela upočasnjevati. V zabojniku, predvidenem za štiri tisoč gostov, je takrat živelo približno 600 podgan, ki so tvorile polnopravno skupnost z lastno hierarhijo.

Začela se je »faza C«. V podganji skupnosti se je pojavila kategorija »izobčenih«. To so bile podgane moškega spola, ki v tej podganji ureditvi sveta niso našle svojega mesta.

Starejši samci so v rajskih razmerah »Vesolja 25« živeli dlje od pričakovanj in mlajše so odrivali na obrobje družbenega življenja. »Izobčeni« samci so bili nenehno žrtve nasilja, ker so razkrivali njihovi obgrizeni repi in okrvavljeni kožuhi.

Tudi samice, ki so se na kotitev pripravljale v tako nestrpnem vzdušju, so postajale vse bolj živčne in vse pogosteje so izražale agresijo. Nazadnje so jo začele usmerjati na mladiče in so jih preprosto pojedle.

Rodnost je nezadržno upadala, smrtnost naraščaja pa strmo rasla. Končalo se je tako, da podganje samice samcev sploh niso več puščale k parjenju, pač pa so se zatekale v najvišje nameščena gnezda in postale samotarke.

»Fazo D« je Calhoun poimenoval »faza smrti«. Vedenje v »mišjem raju« se je začelo drastično spreminjati. Junaki te faze niso bili več »izobčenci«, temveč »lepotci« – samci, ki so se ukvarjali samo s svojim življenjem in se do onemoglosti negovali.

Ko so ugotovili, da se ne bodo mogli vzpeti po hierarhični lestvici, so mladi samci popolnoma spremenili življenjsko strategijo. Odpovedali so se borbi za ozemlje in samice ter se začeli ukvarjati izključno s seboj, predvsem z neskončnim česanjem lastnega kožuha. Lahko bi rekli, da bi bili nekakšni metroseksualci. Za kaj bi jim bilo potrebno v toplem in čistem okolju, kjer je bilo dovolj vode in hrane, pravzaprav skrbeti?

Tako so samice izgubile željo po parjenju, samci pa so očitno povsem pozabili, kako se to počne. Čeprav je bila povprečna starost živali v zadnji fazi poskusa 776 dni (kar je 200 dni več od zgornje meje reproduktivne dobe), je rodnost v zabojniku upadla do ničle. Smrtnost podmladka je bila stoodstotna.

1780. dan od začetka poskusa je umrl zadnji prebivalec »mišjega raja« in sicer od starosti.

Poskus, ki ga je izvedel John Calhoun, še zdaleč ni le zgodba o nekih podganah. Njegov eksperiment nam razkriva smo logiko evolucije: ta nas ni ustvarila za življenje v rajskih razmerah, za srečo, temveč nas je podala v boj za preživetje.

Nemogoče je reči kako in kdaj točno se bo npr. človeška vrsta, znašla v idealnih razmerah. Toda če nam nenadoma začne vse teči kot po maslu, se nam očitno lahko začne dobesedno mešati.

Zgornjo zgodbo o »mišjem raju« sem prvič zasledil v knjigi dr. Andreja Kurpatova z naslovom Rdeča tabletka (iz slednje sem jo tudi povzel) in dala mi je o marsičem misliti, spomnil pa sem se tudi na dogodke v času c-19 plandemije, ko smo bili vsi na »varnem doma«, toda … vse to bivanje doma in med štirimi stenami ter brez stika z zunanjim svetom in življenjskimi izzivi je povzročilo ogromno škode, ne samo v smislu psihološkega zdravja, temveč tudi v smislu fizične kondicije ljudi in gibalnih sposobnosti.

Res je, da iščemo »srečo«, pa karkoli že ta sreča za vsakogar od nas pomeni, toda brez vizije, brez smisla, brez izzivov, brez preizkušenj … tudi življenje obstane, kajti življenje je rast, razvoj, reševanje izzivov ter ustvarjalno iskanje možnih rešitev. Mnogi sanjajo o življenju v brezdelju na nekem rajskem otoku, toda ali je to res tisto, kar nam omogoči radostno življenje, ljubeče odnose, srečo v ljubezni in zdravje v telesu? Na slednje vprašanje naj si vsak sam odgovori in se spomni na tako imenovani »mišji raj«.

Deli naprej ...
Robert Goreta
Robert Goreta

Predavatelj, pisatelj, pesnik, podjetnik, plesalec.