vlak-vsi-smo-na-njem

Vsi smo na istem vlaku

· Čas branja: 5 min

Časi v katerih živimo so resnično turbulentni in kot družba se vsak dan srečujemo z novimi in novimi izzivi, ki se dotikajo našega zdravja, počutja in medčloveških odnosov. Ne toliko zaradi »virusa«, temveč precej bolj zaradi nesorazmernih, nečloveških in nerazumnih ukrepov smo ves čas pod stresom.

O tem, da dolgotrajno nošenje maske zvišuje raven stresnih hormonov v telesu, sploh ne govorim. In če smo ves čas pod stresom, se bo naš imunski sistem prej ali slej zrušil. Ne zaradi »virusa«, temveč zaradi stresnega odziva kateremu smo neprestano izpostavljeni, saj takrat, ko smo pod stresom, naše telo ni v homeostazi, temveč je v neprestanem stanju pripravljenosti, ali še bolje rečeno v stanju boj – beg.

Plan elite je preprost – pod »krinko« varovanja zdravja in vse bolj restriktivnih »zdravstvenih ukrepov« običajne ljudi naperiti eden proti drugemu. Tiste, ki nosijo maske, uperiti proti tistim, ki mask ne nosijo in tiste, ki ne nosijo mask, uperiti proti tistim, ki jih nosijo. »Zamaskirani« s prstom kažejo na nezamaskirane in jim žugajo z »družbeno odgovornostjo«, »nezamaskirani« pa spet kažejo s prstom na zamaskirane in jim pravijo »ovce«. Saj ti je to poznano, kajne?

Marsikdo, ki bere moj blog zapis se bo prepoznal v zgornjem odstavku. Toda, ne glede na to ali smo »prosvetljeni«, ali smo »ovce« vsi smo na istem vlaku, na istem letalu, na istem avtobusu in na istem planetu. Le od naše skupne odločitve, solidarnosti, uporabe zdrave kmečke pameti, ljubezni, sočutja … je odvisno kam bo peljal ta vlak. Lahko se peljemo zdravju, radosti in svobodi naproti, lahko pa se peljemo v korona taborišče in deželo brez osnovnih človekovih pravic.

vlak-potniki

Na socialnih omrežjih je moč zaslediti pravo »vojno« med različnimi zagovorniki različnih teorij in čeprav psi glasno lajajo, gre karavana tiho dalje in ima priložnost in možnost izvajati vse bolj restriktivne ukrepe. Zaradi posameznih dreves, o katerih se prepiramo, nismo sposobni videti celotnega gozda in posledično tudi poti, ki vodi skozi gozd ter kam ta pot vodi.

Pomagajmo si z naslednjo analogijo …

Metulj opazuje množico ljudi, trenutno z višine okoli dveh metrov in tam vidi – eni imajo maske, drugi jih nimajo, eni so jezni, drugi so umirjeni, eni so prosvetljeni, drugi so ovce, eni so levi, drugi so desni, eni so za cepljenje, drugi so proti njemu … Cela paleta različnih nasprotij, vsak misli, da vse ve, vse vidi in da je najbolj pameten od vseh.

Metulj se nato odloči, da bo poletel kolikor je mogoče visoko in nato iz te nove perspektive opazoval množico ljudi. Kaj vidi? Maske so izginile oz. jih ne vidi, ravno tako ne ve kdo je miren in kdo jezen, kdo je ovca in kdo je prosvetljen, kdo je levi in kdo je desni … Ljudje so pomešani med seboj, kregajo se, obtožujejo eden drugega, a vsi iz svoje »omejene« perspektive ne vidijo, da so na istem vlaku in da ta vlak hitro drvi, drvi, drvi …

Namesto, da bi si ljudje med seboj pomagali, se bodrili, se držali za roke in šli skupaj skozi težke čase smo v svoji »omejeni perspektivi« nastrojeni eden nasproti drugemu, ob tem pa pozabljamo, da vlak še naprej drvi … Kje se bo ustavil? Na kateri postaji? Katera je ta končna postaja? Na to vprašanje naj si vsak sam odgovori in razmisli globoko v svojem srcu in duši.

Ravnokar berem knjigo o Ho’oponoponu in družinskih odnosih. Ob koncu knjige sem naletel na tale odličen odlomek:

»Pes prepozna svojega gospodarja ne glede na to, ali nosi kopalke ali poslovno obleko, ima lasuljo ali si je obril brado, je oblekel delovno obleko ali je popolnoma nag. Pes prepozna svojega gospodarja – vedno. Torej velja, da bi, kadar ne vidimo, da je duhovni vir v vseh živih bitjih enak, morali priznati, da razumemo manj kot mnogo psov? Toda motiti se je človeško. Ko se začnemo zavedati, da v naših srcih obstaja nekaj, kar nas povezuje med seboj, kar nas povezuje ravno zato, ker smo si tako različni, začnemo ta »nekaj« poimenovati z različnimi izrazi: Vesolje, Vsemogočna inteligenca, Ljubezen, Vir, Krišna, Gospod, Alah, Bog, Ke Akua, Vishnu … Torej, sledimo poti miru, vsi skupaj in vendar kot posamezniki.«

vlak-svoboda

Čas je, da nehamo obtoževati eden drugega in da nehamo usmerjati strupene puščice v drugače misleče, ter da spoznamo, da smo vsi na istem vlaku. Na tem vlaku so tudi tisti, kateri mislijo, da niso, saj se ne zavedajo, da elita ne rabi »oprod« in tudi današnji politični voditelji, policisti, inšpektorji, zdravniki, varnostniki, učitelji in vsi ostali, ki bodisi zavestno, bodisi nezavestno, izvajajo represijo nad narodom v »imenu zdravja«, so na njem.

Sam ne morem spremeniti sveta, lahko pa spremenim svoje notranje odzivanje, svoje reakcije in svoje programe ter namesto strahu, besa in jeze začnem širiti okoli sebe ljubezen, radost, sočutje in hvaležnost.

Zato že kar nekaj časa postopam drugače, ko se sprehajam bodisi po svežem zraku, bodisi kje v zaprtih prostorih in namesto, da bi »bentil« le kako lahko ta »neprosvetljena duša« ali kot nekateri pravijo »ovca« nosi masko, se rajši obrnem vase in opravim Ho’oponopono proces v štirih stavkih: »Ljubim te. Žal mi je. Prosim, odpusti mi. Hvala ti.«

To storim, enkrat, dvakrat, trikrat … znova in znova. Pravzaprav več ne štejem kolikokrat izvedem ta proces, sem pa prepričan, da če bi vsi spremenili svoj notranji dialog in bolj vzpostavili stik s svojo notranjo močjo, svojo notranjo inteligenco in svojo intuicijo, da bi se počutili drugače in svet bi se začel spreminjati skupaj z nami. Ali kot mi je pred leti nekdo dejal: »Ljubezen je še vedno najboljše zdravilo za vse tegobe.«

Ljubim te. Žal mi je. Prosim, odpusti mi. Hvala ti. 🙂

Deli naprej ...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja