Miti in zablode o bogatih in revnih
Pred več kot desetimi leti sem bil na nekem seminarju o finančni neodvisnosti, se pravi o tem, kako postati milijonar. Seminar je trajal cel dan, in tik preden smo imeli odmor za kosilo, je predavatelj povedal približno takole: »Tisti, ki imate um milijonarja, boste šli na kosilo za 20,00 € (upam, da se prav spomnim cene kosila), tisti, ki imate um reveža, pa si boste privoščili sendvič za 2,00 € (tudi tukaj upam, da se prav spomnim cene).«
V glavnem, razlika v ceni med kosilom in sendvičem je bila kar precejšnja in za mnoge ljudi, ki so prišli na ta seminar, je bila že investicija v seminar velik strošek, potem pa jih še predavatelj tako »zabije«. In seveda so se tisti, ki si niso mogli privoščiti kosila, počutili kot neke zgube. Vse to je bilo opaziti med odmorom, ko so se nekateri celo »skrivali« na toaleti in tam jedli sendviče, da jih le ne bi drugi videli in jih »sodili«. Mislim da dodaten komentar ni potreben.
Zakaj pišem o tem primeru s seminarja pred mnogimi leti? Iz preprostega razloga, ker vsaka oseba, ki pride na določeno izobraževanje, ima za seboj neko svojo življenjsko zgodbo, preizkušnjo, podzavestna prepričanja, čustva in srce. Čeprav kdaj zapademo v destruktivne miselne vzorce in finančne težave, smo vseeno še vedno ljudje in nismo nič manj vredni od tistega, ki ima na računu več tisoč ali celo milijonov evrov.
Ne morem se znebiti občutka, da se na teh seminarjih o ustvarjanju bogastva forsira bogate kot ljudi, ki so vedno veseli, radostni, srečni, ljubeči … skratka, ker so bogati, so oh in sploh najboljši, skratka »The best of the best«. In ti, uboga para, ker si prišel na ta seminar, nisi bogat zato, ker nisi vesel, radosten, srečen, ljubeč in ker premalo pozitivno razmišljaš ter vsakdan ne deliš petk ljudem okoli sebe. Khm, khm … Kaj naj rečem? Ali je res temu tako?
So bogati in uspešni, ki so veseli, radosti, ljubeči in polni pozitivne energije, a obstajajo tudi bogati in uspešni, ki so nesrečni, zagrenjeni, negativno razmišljajo in so strup za medčloveške odnose. Spet po drugi strani imamo ljudi, ki finančno niso tako zelo uspešni, a so vseeno veseli, radostni, ljubeči in polni pozitivne energije. Ravno tako pa imamo manj finančno uspešne ljudi, ki so nesrečni, zagrenjeni, negativno razmišljajo in so čustvene razvaline.
Znani šaman in antropolog Alberto Villoldo piše v svoji knjigi Štirje vpogledi: »Nekateri izmed najbolj nesrečnih posameznikov, ki sem jih srečal v življenju, so živeli v naročju luksuza, medtem ko so mnogi od najbolj srečnih, ki sem jih srečal, živeli z malo materialnih dobrin.«
Če kdo misli, da bo obogatel, če si bo vsako jutro 999-krat ponovil afirmacijo: »Jaz sem magnet za denar«, »Denar k meni priteka lahkotno in v obilju«, »Jaz imam um milijonarja«, potem se krepko moti in se bo načakal še kar nekaj let, ali pa se bo njegovo finančno stanje celo še poslabšalo.
Kje se torej skriva tista »skrivnost«, kako do večje (finančne) uspešnosti? Treba je iti globlje in »rudariti« globoko po svojih najglobljih podzavestnih prepričanjih o sebi, o denarju, o odnosih, o zdravju itd. Že Bruce Lipton nas je opomnil, da je 95 % naših prepričanj podzavestnih in da smo vsak dan 95 % časa na avtomatskem pilotu teh podzavestnih prepričanj.
Afirmacije sicer utegnejo pomagati, toda pot je lahko zelo dolga in mučna, saj ko se pogledamo v ogledalo in si govorimo tisto čudežno afirmacijo o pritoku denarja, se lahko počutimo še bolj bedno. Dr. Alex Loyd v svoji knjigi Princip ljubezni navaja zanimiv podatek, da je uspešnost programov za samopomoč le 3 %. Da, prav si prebral-a. Le 3 % ljudi, ki se udeležijo različnih izobraževanj za samopomoč, naredijo korak naprej, preostalih 97 % pa je še naprej tam, kjer so, oz. še naprej iščejo »sveti gral« svojega osebnega in poslovnega uspeha.
Ne trdim, da programi samopomoči ne pomagajo. Seveda imajo določene koristi, toda uspešnost le teh ni tako velika, kot se javno oglašuje. Ko govorimo o uspehu določenega človeka, moramo vedeti, da nanj vpliva več dejavnikov, in pogosto niti sami ne vedo, kaj je odločilno vplivalo na njihov osebni preboj. Včasih mislijo, da je vplival ta in ta postopek, a morda dejansko sploh ni temu tako, temveč so posredi povsem drugi razlogi. Kateri?
Vzemimo hipotetični primer … oseba se udeleži nekega seminarja za osebnostno rast, in predavatelj na njem pove postopek, ki je nekako standarden v industriji samopomoči:
1. Osredotoči se na to, česa si želiš.
2. Izdelaj načrt, kako do tega priti.
3. Uresniči ta načrt.
Ali postopek deluje? Da in ne. Za nekoga, ki ima podobna podzavestna prepričanja in življenjsko pot, kot jo je imel predavatelj v preteklosti, je ta pot uspešna. Za nekoga drugega, ki ima povsem drugačna podzavestna prepričanja in življenjsko pot, pa to ne bo delovalo v tako veliki meri, kot se pričakuje.
Obrnimo zadevo malo drugače in poglejmo od znotraj navzven ter ne iščimo več nekega zunanjega »cilja«, ki nam bo prinesel srečo (denar, partnerstvo, poslovni uspeh, avto, hišo, stanovanje …) temveč bodimo srečni kar tako. Naj naša sreča izvira iz naše notranjosti.
Postopek, imenovan kvantni entrainment, nam prinese ravno to. Znotraj sebe vzpostavimo EV občutek (evforični občutek oz. občutek brezpogojne sreče, radosti, miru, veselja …) in živimo v tem stanju. Nič ne vizualiziramo, nič si ne afirmiramo, temveč smo le v stanju EV občutka.
Kaj se začne dogajati? Ker smo preko EV občutka povezani s poljem ničte točke (čista zavest), se začnejo dogajati presenetljive stvari – to, kar smo si prej želeli uresničiti z močjo volje, pride v naše življenje precej bolj lahkotno, radostno in igrivo.
Carnelian Sage v svoji knjigi The Greatest Manifestation Principle In The World piše tudi ravno o tem. Sicer ne omenja EV občutka, a potem, ko je preizkusil veliko programov samopomoči, ki temeljijo na zakonu privlačnosti in se preko njih ni premaknil nikamor naprej, je naredil kvantni preskok. Znotraj sebe je začel vzpostavljati občutek ljubezni, se z njim povezovati s kvantnim poljem, in njegovo življenje se je začelo spreminjati v vseh pogledih.
Skratka, sprememba v našem življenju je mogoča le takrat, ko se osredotočimo navznoter in ne navzven. Ko znotraj sebe vzpostavimo občutek, da smo že dovolj dobri, radostni in srečni, brez vseh zunanjih materialnih igračk, se zgodi paradoks – vse tisto, kar smo si leta in leta želeli, pride do nas. Da bi to spoznali, pa moramo žal pogosto skozi različne življenjske preizkušnje (partnerski razhodi, neuspehi, bolezen, …), kajti slednje je še zadnje »orožje«, ki ga ima Vesolje na razpolago, da se končno začnemo obračati navznoter namesto navzven.
Želim ti obilo notranjih sr(e)čnih občutkov!