Odkar sem lansko leto v knjižnici »naključno« naletel na knjigo 12 URNI POHOD, ki jo je napisal Colin O’Brady, je bila moja velika želja, da bi tudi sam izvedel takšen pohodniški podvig. Prvi poskus se je zgodil lanskega aprila, če sem natančen 30. 4. 2025, vendar mi takrat ni uspelo uresničiti cilja – 4 krogi okoli Bohinjskega jezera v 12-ih urah, temveč sem prehodil zgolj 3. O tem sem pisal v svojem blogu tukaj.
V soboto, 25. 4. 2026 je bilo vreme kot nalašč za moj pohodniški dan – sončno vreme in ravno pravšnje temperature, še posebej zato, ker del poti poteka po soncu, ne da bi bila senca. Sicer mi hoja po soncu ne predstavlja težav, toda krem za sončenje že več kot 15 let ne uporabljam oz. imam za nujne (pohodniške) primere eno povsem naravno kremo.
Začetek pohoda ob 7.07.
Zaključek pohoda ob 19.07.
V Bohinj sem prispel ob 7.00 zjutraj, in moj pohod se je začel ob 7.07, ko sem naredil tudi prvo sliko z obrežja Bohinjskega jezera. Za razliko od lanskoletnega pohoda je bilo tokrat že zjutraj jasno in brez megle.
Prvi krog sem prehodil v dobrih 2 urah in pol, s tem, da sem se v Ukancu za kratek čas ustavil. Po prihodu v Staro Fužino sem imel 30 minutno pavzo, v kateri sem spočil noge in se okrepčal. Prvi krog je bil mala malica, saj sem enega kroga okoli Bohinjskega jezera že navajen in mi ne predstavlja težav. Sem bil kar presenečen, kako hitro sem uspel zaključiti z njim.
Drugi krog je tudi potekal lahkotno in sem ga prehodil v 2 urah in pol. Letos sem za trening, in v okviru priprav na 12 urni pohod, enkrat že šel dva kroga okoli jezera tako, da sem 24 km že imel v »nogah«. Tudi tokrat je po prihodu v Staro Fužino sledila 30 minutna pavza za osvežitev.
V tretjem krogu sem na začetku čutil nekaj utrujenosti v nogah, ki pa je počasi izginila, ko sem se bližal Ukancu, in tempo sem tudi imel kar dober. V zadnji tretjini tretjega kroga pa sem že kar dobro čutil utrujena stopala, in žulj na desnem mezincu je vse bolj opozarjal nase, tako da sem ga pred zadnjim, četrtim krogom, ovil z obližem. Osvežilni odmor je bil tokrat malo daljši – dobrih 40 minut. Priznam da, ko sem imel odmor, so bile noge že kar konkretno utrujene, ter da se mi je prikradla misel, da bi odnehal, a sem vedel, da če sem naredil že tri kroge, da bom že nekje zbral moč, pogum, vztrajnost in energijo še za četrti krog.
Po razmisleku sem se odločil, da za četrti krog vzamem s seboj pohodne palice, ki mi bodo olajšale pot na severnem delu jezera, ki poteka skozi gozd, saj je pot kamnita in je tudi kar nekaj skal. Zadnji, četrti krog je bil res izziv, a nisem odnehal. V Ukancu sem si vzel 10 minut za počitek in relaksacijo, nato pa sem nadaljeval še zadnji del mojega pohodniškega izziva. Žulj je vse bolj opozarjal nase, enako sem tudi začel čutiti utrujena stopala, medtem ko so bili gležnji v relativno dobrem stanju. Počasi se daleč pride, in tako je veljalo tudi za moj četrti krog, ki je trajal skoraj 3 ure.
V cilj v Stari Fužini sem prišel še v času, ko je sonce sicer že zahajalo, a še vedno sijalo, kar se vidi tudi na zadnji fotografiji, ki sem jo posnel. Po prehojenih 48-ih kilometrih sem bil utrujen, a navdušen, ker mi je uspelo nekaj, kar se mi je še pred dobrim letom dni zdelo nemogoče – prehodil sem več kot je dolžina maratona.
Pri tem pohodu ni šlo samo za prehojene kilometre, šlo je predvsem za preizkus moje moči, volje, vztrajnost in poguma. Občutki, ki so v človeku, potem ko prehodi 48 km, so neopisljivi, in to s teboj ostane za vedno. Veš, da imaš moč, da se spopadeš tudi z največjimi izzivi, ki se pojavijo v življenju.
Moja prva knjiga je imela naslov Tam, kjer je volja, tam je pot, in to za tokratno prehojeno pot še kako drži. Gorenjci veljamo za trmaste in vztrajne ter se ne predamo kar tako in »Gorenjska trma« ni »kr neki«. 😉
Ko sem se zvečer oziral nazaj na prehojeno pot in na vse izzive, s katerimi sem se srečeval, ko sem se podal na ta pohod, se mi je porodila množica misli. Moški skupini, katere član sem bil, sem lansko leto obljubil, da bom naredil te 4 kroge, pa čeprav bi to trajalo eno leto. In res – skoraj točno leto dni po mojem prvem poskusu mi je uspelo zaključiti pohodniški izziv.
Mnogi se bodo spraševali, zakaj hoditi 12 ur, in tudi, zakaj se »matrati« s temi 48 kilometri, toda, če ima človek določeno željo in si želi doseči nek cilj, potem se že najde način, da pride do realizacije le-tega. Pri meni je sicer trajalo leto dni. Poleti je bilo prevroče za pohod, jeseni preprosto nisem imel ne časa in ne energije, da bi se lotil tega podviga, pozimi pa so dnevi prekratki in bi hodil še v mraku in temi, da ne govorim še o morebitnem snegu, ledu in mrazu.
Če se boš tudi ti odpravil na podoben pohodniški podvig, potem sta najbolj primerna meseca zanj april in maj. Svetujem začetek ob 7.00 uri in potem 12 urno hojo (seveda s postanki za počitek, malico, hidracijo) do 19.00 ure. Kakšno traso boš izbral, prepuščam tebi. Meni je pot okoli Bohinjskega jezera na nek način čarobna, energija je umirjena, podpirajoča, in vse naokoli je narava, gozdovi, pa še pogled na okoliške hribe in gore je izjemen.
Med hojo se mi je porodila tudi neka simbolika teh štirih prehojenih krogov:
1. krog: CONA UDOBJA ali NAVADA
Prvih 12 km, vsaj zame, ni nek posebej zahteven pohodniški izziv, in zdi se, kot da prvi krog predstavlja našo cono udobja in vsakodnevne navade. Smo na varnem in vemo, da bomo zmogli, ne glede na to kakšen tempo bomo izbrali. Pot je poznana in rutine utečene.
2. krog: IZSTOP IZ CONE UDOBJA ali KORAK NAPREJ
To, da greš prehoditi še nadaljnjih 12 km, zahteva od tebe, da stopiš iz cone udobja in narediš korak naprej. Ni več tiste varnosti, in sam se sprašuješ, če boš zmogel. Seveda pridejo dvomi, postavljajo se vprašanja, toda nihče ni rekel, da je izstop iz cone udobja enostaven ter da bodo koraki naprej preprosti in hitri, a so več kot vredni.
3. krog: IZZIV ali PREMAGOVANJE OVIR
Od 25. kilometra dalje je vsak nadaljnji kilometer izziv in koraki postajajo vedno težji, toda kljub temu se zdi, ko hodiš sam in v tišini, da ti in tvoja pot postajata eno ter se zlijeta skupaj. Nič več se ne upiraš, temveč se prepustiš toku, izzive (korake) rešuješ sproti, enako pa velja za ovire (težke noge, žulji). Tretji krog je nekako »prelomen«, in v njem se pokaže, iz kakšnega testa si.
4. krog: VZTRAJNOST ali NOTRANJA MOČ
Kilometri se nabirajo, in v četrtem krogu jih je že več kot 37. Tukaj vse bolj postaja pomembna tvoja vztrajnost, da kljub težkih nogam in žuljem ne odnehaš, hkrati pa se pokaže tudi tvoja notranja moč. Notranja moč je tisti nadaljnji »korak«, ki ga narediš v življenju pri poslu, v partnerstvu, v ljubezni, v odnosu … Včasih ni lahko, toda če imaš notranjo moč, imaš tudi vedenje, ki ti omogoča, da prideš do cilja. Vztrajnost je vrlina, ki jo v sodobnem času vse preveč pogrešamo, saj mnogi želijo vse »takoj«, in prehitro odnehajo ob prvem porazu, zavrnitvi ali neuspehu.
Potovanje in stik s samim seboj
12 urni pohod ni samo pohod, je dejansko potovanje, na katerega se odpraviš sam, ker hodiš sam in si sam s sabo teh 12 ur. Za razliko od lani, ko sem telefon imel na letalskem načinu vseh 12 ur, sem letos ubral drugačno pot. Telefon je bil sicer še vedno na letalskem načinu, edino, ko sem prišel po vsakem krogu v Staro Fužino, sem za nekaj trenutkov izklopil letalski način, da sem preveril, če je prišel kakšen pomemben SMS, nato pa spet telefon dal na letalski način. Povezave (4G) vse do zaključka 12 urnega pohoda, nisem uporabljal. Slike sem s telefonom delal samo na dveh koncih – v Stari Fužini in v Ukancu, v preostalem času med hojo pa je bil telefon v nahrbtniku, seveda na letalskem načinu.
Na 12 urni pohod je priporočljivo, da greš sam, ker boš tako »prisiljen« biti 12 ur v stiku s seboj, brez pogovorov med hojo. Če se odločiš, da boš šel še s kom, potem je moje priporočilo, da se med hojo ne pogovarjata in da oba hodita, kot da bi hodila »sama«. Biti prisoten sam s sabo je v teh digitalnih časih še posebej težko, zato zna biti tako dolg pohod odlično zdravilo za tvoje možgane in večjo osredotočenost.
Ali sem šel zadnjič na tako dolg pohod? Iskren odgovor v tem trenutku je – ne vem. Ko sem zaključil pohod, sem se poigraval z mislijo, kaj če bi ta pohod izvedel enkrat letno. Ne zaradi drugih, ne zato, da bi na družabnih omrežjih kazal, kaj mi je uspelo, temveč zaradi samega sebe. Takšen pohod je po mojem mnenju eden izmed največjih daril, ki si jih lahko pokloniš.
Tukaj ne gre za število prehojenih kilometrov, gre za 12 ur, ki jih preživiš čim bolj v stiku s samim seboj, s svojimi občutki, umirjenimi mislimi, opazovanjem narave in dihanjem skozi nos. Da, tudi dihanje je pomembno, in vseh 12 km sem dihal skozi nos, kar je moja praksa med hojo, vsaj že zadnjih 8 let.
In za zaključek … Če sem te uspel z obema zapisoma (letošnjim in lanskim) navdušiti za tvoj 12 urni pohod, bom vesel, če se mi oglasiš in mi sporočiš, kje in kako si izvedel ta svoj pohodniški podvig.
Kot sem že dejal, ne gre za število prehojenih kilometrov, gre za trenutke, ki jih preživiš sam s sabo, polno prisoten, tukaj in zdaj. Srečno! 🙂
