Živela civilizacija!

Dandanes živimo v dobi tehnološke revolucije in nenehnih sprememb na vseh področjih našega življenja. Na dan lahko sprejmemo toliko novih informacij, kot so jih ljudje še pred dobrimi 100 leti pridobili komaj v celem življenju. Napredek družbe je viden v vseh sferah naše družbe. Pa smo res tako zelo civilizirani? Kaj se je zgodilo z našimi odnosi z drugimi ljudmi? Namesto, da bi si še bolj zaupali in si pomagali, si postavljamo miselne ovire in se celo nočemo družiti z ljudmi, ki nimajo tako velikega bančnega računa, kot pa mi sami.

Skoraj vsaka materialna dobrina, ki jo posedujemo ima že ključavnico, ali kar je še bolj moderno – kodni ključ. Svoje imetje se trudimo zavarovati na tisoč in en način. Pred nekaj meseci so mi zvečer v nekem Ljubljanskem lokalu, kamor sem šel plesat ukradli bundo. In kaj se je zgodilo potem? Prijatelja sta mi govorila kako zelo neumen sem, da sem pustil bundo na obešalniku v lokalu, a najbolj zanimivo je to, da niti eden ni obsodil tatu, ki mi je ukradel bundo.

Ljudje se vse bolj cenimo in gledamo po tem kaj kdo poseduje in kakšen naziv nosi. Poznam ljudi, ki so dr. znanosti vendar, pa so zelo užaljeni, če jih ne naslovim obvezno z gospod doktor. Kot da bi bili zaradi tistega naziva dr. kaj več vredni od drugih ljudi. Spet drugič, pa se pehamo za novimi in novimi materialnimi dobrinami, misleč, da nas bo nov krznen plašč, zadnji model hi-fi stolpa ali pa nov avtomobil osrečil. Potem, ko imamo tako željeno dobrino, pa uganili ste – še vedno nismo srečni.

Kot sem že velikokrat rekel – sreča ni stvar zunanjosti, temveč je stvar notranjosti. Če sedaj ne znamo uživati v življenju in biti srečni, potem ne bomo srečni, niti če bomo milijonarji. Veliko milijonarjev, filmskih zvezd in drugih znanih oseb se srečuje z osebnimi krizami, osamljenostjo, iščejo oporo v alkoholu in drogah. In zakaj tako? Ker se jim zdi, da je drugim ljudem mar le za njihov denar in so radi v njihovi družbi, da še oni poberejo kanček njihove slave. Skratka, ker pogrešajo prave prijatelje.

Sodobna civilizacija je prinesla ljudem veliko dobrih stvari, toda … Ste že kdaj razmišljali o tem, da smo po mnogih tisočletjih tako zelo napredovali, da ponoči zapahnemo vrata in okna, medtem ko manj »razviti« domorodci še dandanes spijo v odprtih kočah. Nekateri popotniki, ki so obiskali prebivalce Balija, so se čudili, kako to, da so njihovi prebivalci tako zelo srečni in zadovoljni, kljub temu, da živijo v lesenih kolibah, da nimajo televizorja, radija, avtomobilov, računalnikov …

Tisti, ki so bili dlje časa v njihovi družbi, so spoznali, da prebivalci Balija premorejo največje bogastvo kar jih je – notranji mir in srečo. So preprosto srečni in prijazni do drugih ljudi, ne glede na to kakšni so prišleki. Balijanci gojijo visoko duhovno kulturo, ki še kako manjka v današnjem civiliziranem svetu.

Nikakor ne mislim, da bi sedaj morali iti živeti na neki samotni otok in se odreči vsem dobrinam civilizacije – daleč od tega. Mislim predvsem na to, da bi, ko se sprehajamo po ulici, ali pa ko smo v trgovini, da bi znali spoštljivo in z ljubeznijo v očeh pozdraviti druge ljudi. Da bi drugim ljudem v mislih pošiljali ljubeznive in pozitivne misli, da bi se naučili spoštovati in ceniti druge ljudi. Tudi drugi ljudje so tako kot mi sami – prestrašeni, imajo svoje strahove, težave, dobre in slabe strani.

Pravzaprav smo si vsi med seboj zelo, zelo podobni, saj smo vsi prišli na svet na enak način – goli in bosi. Vse ostale »razlike«, kar se tiče materialnega statusa, spola, barve kože ipd. pa smo ustvarili ljudje sami. Ko boste naslednjič srečali neznanca na ulici, ga prijazno poglejte v oči in mu v mislih pošljite stavek »Pozdravljam te z ljubeznijo.« in videli boste, kako se bodo začeli dogajati mali čudeži.

Avtor članka: Robert Goreta, objavljeno v reviji NAŠA ŽENA, maja 2002