Kako je zgrajeno uho in kako slišimo zvok?

Če želimo bolje spoznati svoj sluh je potrebno, da tudi razumemo kako je zgrajeno uho in kako slišimo zvok. Vsebina, ki si jo boš prebral v nadaljevanju je povzeta po knjigi ZDRAVLJENJE Z GLASBENIMI VILICAMI, avtorice Francine Milford.

Kako slišimo zvok?

Drugo poimenovanje za izraz »zvočni val«, je »zvočna energija«. To zvočno energijo zazna uho in jo pretvori v mehansko energijo, nato pa še v živčni dražljaj. Živčni dražljaj nato informacijo prenese v možgane.

Zaradi opisane zmogljivosti ušes lahko ljudje zaznavamo višino zvoka. Ker lahko razlikujemo med različnimi višinami tonov, lahko zaznavamo tudi razlike v frekvenci, glasnosti, amplitudi in barvi zvoka.

Poleg sluha pa uho skrbi tudi za ravnovesje in ravnotežje telesa. Ko dražljaj sproži receptorje, ki skrbijo za sluh in ravnotežje, je to povsem mehanski proces. Te receptorje imenujemo mehanoreceptorji.

Skladno z delom »Human Body in Health & Disease« avtorja Thibodeauja Pattona so v tresljajih, ki spremljajo zvok, in premikanju tekočin prisotne fizikalne sile, ki sprožijo živčne dražljaje. Slednje pa zaznavamo kot zvok in ravnotežje.

Trije anatomski predeli ušesa

Uho sestavljajo trije glavni predeli, ki igrajo vlogo pri zaznavanju in dojemanju zvoka: zunanje uho, srednje uho in notranje uho.

Naloga zunanjega ušesa je zajemanje zvočnih valov in njihovo usmerjanje v srednje uho (podobno kot krožnik za satelitsko televizijo).

Uhelj je izrastek ob strani glave. Obkroža ušesni kanal. Kanal je dolg približno 2,5 cm, razteza se do temporalne kosti in se zaključi pri bobniču. Bobnič je pregrada med zunanjim in srednjim ušesom.

Zvočni valovi potujejo skozi zunanje uho in pri tem zadenejo (aktivirajo) bobnič. Ko je bobnič aktiviran se začne tresti.

Srednje uho je zelo ozek prostor, obdan s povrhnjico, v votlini temporalne kosti. Srednje uho vsebuje štiri kosti: slušne koščice, kladivce, nakovalce in stremence. Ovalno okence je pregrada med srednjim in notranjim ušesom.

Notranje uho prestreza zvok in zvočno energijo pretvori v tresljaje znotraj kostne strukture v srednjem ušesu. Tukaj se zvočna energija pretvori v kompresijski val, pri čemer potuje kot navitja dolge vzmeti.

V notranjem ušesu se kompresijski valovi prek tekočine pretvorijo v živčne dražljaje, ki se prenesejo do možganov. Kako je to mogoče? Ko zvočni val vstopi v uho, aktivira bobnič, zaradi česar se ta začne rahlo premikati naprej in nazaj. Kladivce razbremeni pritisk na bobnič ter ga preusmeri na nakovalce in nato na stremence.

Stremence najdemo na koncu te verige. Trese se z enako frekvenco kot bobnič, vendar 20-krat močneje. Ko stremence udarja po membrani ovalnega okenca, jo s tem zatrese. Tlak se nato prenese na tekočino v polžu.

Skozi uho se prenašajo tresljaji z različnimi frekvencami glede na prejeti zvok.

Zaradi dolžine ušesnega kanala lahko uho zvočne frekvence ojača. Človeško uho lahko zaznava frekvence od 20-20.000 Hz.

• Zvok s frekvenco pod 20 Hz se imenuje infrazvok in nekatere živali so ga sposobne zaznati. Med njimi so sloni, aligatorji, žirafe, tigri, nosorogi in povodni konji.
• Zvok s frekvenco nad 20.000 Hz se imenuje ultrazvok, zaznavajo pa ga lahko živali, kot so mačke, miši, netopirji, beluge in delfini.

Notranje uho sestavljajo trije predeli, ki se imenujejo koščeni labirint in so napolnjeni z vodeno tekočino, imenovano perilimfa. Koščeni labirint se deli na tri dele: vestibularni prostor, polkrožne kanale in polž.

V vsakem kanalu je poseben receptor, ki se imenuje crista ampullaris. Crista ampullaris ustvarja živčne dražljaje, ko premikate glavo, kar stimulira čutilne celice, endolimfa (gosta tekočina) pa se začne premikati.

Živci, ki vodijo iz receptorjev v vestibularnem prostoru, se združijo z živci iz polkrožnih kanalov in tvorijo vestibularni živec. Vestibularni živec se združi s polževim živcem in tvori osmi možganski živec (ki ga imenujemo tudi slušni živec).

Živčni dražljaj, ki potuje po osmem možganskem živcu, nato doseže male možgane in podaljšano hrbtenjačo, drugi dražljaji pa potujejo v možgansko skorjo.

Organ, ki skrbi za sluh, se imenuje cortijev organ. Cortijev organ najdemo v zavitem polžu, obkroža pa ga endolimfa. Vsebuje več kot 2.500 senzornih lasnih celic, ki ob udarcu premikajočih se zvočnih valov ustvarjajo živčne dražljaje.

Ko torej zvočni valovi udarjajo ob bobnič in ga zatresejo, se pri tem začne tresti tudi ovalno okence. Zaradi tega se začne perilimfa v koščenem labirintu polža premikati, hkrati z njo pa tudi endolimfa v polžu. Med premikanjem endolimfe senzorne lasne celice v cortijevem organu ustvarjajo živčne dražljaje, ki se prenašajo po polževem živcu, slednji pa se združi z osmim možganskim živcem. V slušni skorji se dražljaji možganskega živca pretvorijo v zvok.

Cortijev organ se lahko poškoduje ob izpostavljenosti močnemu hrupu, menierjevi bolezni (bolezni notranjega ušesa, ki jo spremlja zvonenje v ušesu), zaradi genetske zasnove ali starosti. Poslabšan sluh pri starejših osebah je lahko posledica propadanja živčnega tkiva v ušesu in vestibulokohlearnega živca.

Receptorji za sluh pri ljudeh se lahko odzovejo na zvoke s frekvencami od 16.000 do 20.000 ciklov na sekundo. Vendar pa optimalna frekvenca znaša 1.000 – 2.000 ciklov na sekundo.

Otroci (do pubertete) slišijo višje tone kot odrasli.

V na že začetku članka omenjeni knjigi avtorica Francine Milford navaja, da jo močno zanima, kako zvok do možganov potuje pri gluhih. Omenjena tematika je zelo zanimiva, doslej pa uporaba glasbenih vilic pri gluhih ljudeh še ni bila podrobneje raziskana.

Pri zdravljenju z glasbenimi vilicami Tuning Fork Therapy^TM so lahko tresljaji glasbenih vilic ravno tako učinkoviti kot zvok, ki ga slišimo med terapijo. Tako lahko celo gluhi v telesu »občutijo« tresljaje.

V dokaz navedeni teoriji si poskusite ušesa pokriti z naušniki ali vato. Nato aktivirajte glasbene vilice in konec ročaja nastavite na svoje telo. Čutite tresljaje? Nato glasbene vilice malce umaknite od kože in preverite, ali lahko še vedno čutite njihovo tresenje.

Ko so vaši čuti izostreni, je zelo verjetno, da boste občutili tresljaje v neposredni bližini telesa.

P.S. Zanimivo informacijo o tem kako gluhi zaznavajo in čutijo vibracije sem izvedel od kolegice Tanje, ki je zvočna terapevtka. Na enem izmed online webinarjev je ena od zvočnih terapevtk iz njene šole delila izkušnjo, ki jo je imela s svojo mamo, ki je oglušela. Njena mama je čutila vibracije inštrumentov, še posebno tibetanskih skled in gongov še dolgo po tem, ko se zvok ni več slišal. Njena hči, ki je izvajala zvočno terapijo je nato počakala, da ji je mama med individualno terapijo dala signal, kdaj ni več čutila vibracij.