Kako se je veliki skladatelj soočal s svojo gluhoto?

Predstavljaj si, da si glasbenik, ki je na vrhuncu svoje slave, življenjske moči in ustvarjalnosti, toda nato se ti zgodi nekaj nepojmljivega za tvojo glasbeno pot – sluh se ti začenja vse bolj slabšati in v treh letih ne slišiš več. Ne slišiš glasbe, tonov, zvokov, klavirja, godal … Tvoje življenje in preživetje je odvisno od tvojih glasbenih nastopov in temu si posvetil vse svoje življenje in ustvarjanje, saj je to tvoje življenjsko poslanstvo. In ravno slednje se je zgodilo velikemu nemškemu glasbeniku in skladatelju Ludwigu van Beethovnu. Kako se je Beethoven soočal s svojo gluhostjo in kaj je to pomenilo za njegovo glasbeno ustvarjanje, si lahko prebereš v nadaljevanju. Odlomek je iz knjige VEDNO KREPKEJŠI, katero je napisal Arthur C. Brooks in ga objavljamo z dovoljenjem založnika.

V šibkosti smo lahko veliki

»Pripravljen je, da konča življenje; samo zaradi moralno pokončne drže se zadržuje.« Tako je pisal prijatelj o slavnem skladatelju Ludwigu van Beethovnu, kajti v njegovem življenju se je zgodilo nekaj katastrofalnega. Beethoven je dobil ime po svojem starem očetu, ki je živel od leta 1712 do 1773 in je bil nadvse ugleden glasbenik v Bonnu. Njegov vnuk je kazal enako nadarjenost od mladih let: kot mladeniča, ki je deloval na Dunaju, so ga imeli za umetniškega naslednika pred kratkim preminulega Wolfganga Amadeusa Mozarta. Študiral je pri svetovno znanem Josephu Haydnu in glasbenih mojstrih Antoniu Salieriju ter Johannu Albrechtsbergerju.

Lahko rečemo, da je bil Beethoven največji skladatelj svojega časa in da je spadal tudi med najboljše pianiste. Bil je ambiciozen in je trdo delal, zato je zaslovel že pred svojim tridesetim letom.

Takrat ga je že nekaj let mučilo čudno brnenje in zvonjenje v ušesih. »Zadnja tri leta mi sluh vse bolj peša,« je pisal svojemu zdravniku leta 1801, ko mu je bilo trideset let. »V gledališču se moram kar najbolj približati orkestru, da slišim izvajalce, in … od daleč ne slišim visokih not glasbil in glasu pevcev.« Oklepal se je upanja, da je njegove slušne težave mogoče ozdraviti.

Toda tistega leta je upanje ugasnilo, saj je postalo jasno tako njemu kot svojcem, da se stanje ne bo izboljšalo. Beethoven je postajal gluh.

Je lahko usoda še bolj kruta? Pianist lahko dela, če ne vidi ali če mu noge ne služijo. Toda če je gluh? Nikakor. Največja in najuspešnejša skladateljska kariera v vsej generaciji je kopnela pred njegovimi očmi. (In tedaj je bil še vedno na vrhuncu fluidne inteligence). Kakor da bi se David podal v boj z Goljatom in bi ga ta ubil v prvi minuti.

Beethoven je besnel. Še dolgo po tistem, ko je komaj kaj slišal, je vztrajal pri igranju klavirja, a je bilo vse slabše. Tako močno je tolkel po tipkah, da je uničil nekaj klavirjev. »V stavkih forte je ubogi gluhi možak tako udarjal po tipkah, da so strune ječale,« je zapisal njegov prijatelj in kolega Ludwig Spohr. »Ob tako hudi usodi sem se globoko razžalostil.«

V tej zgodbi je nekaj znanega, mar ne? Ali ste že videli koga, ki se bliža zatonu, zaradi česar besni in se noče soočiti z dejstvom, da je začel izgubljati svoje sposobnosti? Ste videli koga, ki v prispodobi uničuje klavir na veliko žalost poslušalcev? Sliši se, kot da je Beethovna čakal žalosten konec. Pokazalo pa se je, da zgodba še ni končana. Nazadnje je opustil igranje klavirja, ker je gluhost preveč napredovala, vendar si je izmislil genialne zvijače, da je lahko še naprej skladal.

Višino posameznih tonov na klavirju je zaznaval tako, da je v ustih držal svinčnik in se z njim dotikal resonatorja. Ko je še deloma slišal, je manj uporabljal note s frekvencami, ki jih ni mogel slišati. Leta 2011 so trije nizozemski znanstveniki v reviji British Medical Journal objavili analizo, ki kaže, da Beethovnove skladbe za godalne kvartete, ki jih je napisal pred dvajsetim letom, vsebujejo osemdeset odstotkov visokih tonov (nad 1568 Hz), v skladbah, ki jih je napisal v štiridesetih letih, pa samo dvajset odstotkov.

V zadnjem desetletju svojega življenja je bil Beethoven (ki je umrl pri šestinpetdesetih) popolnoma gluh, zato je svoje skladbe lahko slišal le v domišljiji. Ali mislite, da se je s tem njegova skladateljska kariera končala? Motite se. V tistem obdobju je napisal skladbe, ki so značilne za njegov neponovljivi slog, ki so za vedno spremenile glasbo in ga zapisale v zgodovino kot enega največjih skladateljev.

Beethoven je že povsem gluh napisal najlepše skladbe za godalni kvartet (z več visokimi notami, kot jih je uporabljal v prejšnjem desetletju), čudovito skladbo Misa Solemnis in največji dosežek, zmagoslavno Deveto simfonijo. Vztrajal je pri tem, da dirigira na njeni premierni izvedbi na Dunaju (čeprav je za njim stal drug dirigent, ki mu je orkester dejansko sledil). Ko je izzvenela, Beethoven ni dojel, da mu občinstvo stoje ploska, zato ga je neki glasbenik zasukal proti občinstvu, ki je vzklikalo nemara največjemu orkestralnemu delu vseh časov. Bilo je znano, da ne sliši, zato so metali v zrak klobuke in šale, tako da je lahko videl, kako navdušeni so.

Zdi se milo rečeno protislovno, da so Beethovnove skladbe postajale vse bolj izvirne in imenitne, tako da so bile v obratnem sorazmerju s skladateljevo zmožnostjo, da sliši svojo in tujo glasbo. Ko se mu je sluh slabšal, je nanj vse manj vplival tedaj modni način skladanja in vse več glasbe se je porajalo v njegovih mislih. Njegova zgodnja dela prijetno spominjajo na glasbo njegovega mentorja Josepha Haydna. Beethovnova poznejša dela pa so tako izvirna, da so ga imeli in ga še imajo za očeta glasbenega romantičnega obdobja.

»V glasbi je odprl novo poglavje,« je rekel francoski mojster romantike Hector Berlioz, ki je oboževal gluhega skladatelja. »Beethoven je nadčloveški.« Bilo bi naivno misliti, da se je Beethoven veselil umetniške svobode, ki jo je imel zaradi gluhosti. Lahko si predstavljam, da je še na smrtni postelji obžaloval izgubo sluha, saj je zaradi nje moral opustiti kariero izvrstnega pianista, ki mu je veliko pomenila. Ni vedel, da bo zaradi svojega popolnoma novega skladateljskega sloga, ki so ga lahko slišali samo drugi, slovel še več sto let po smrti. Morda pa je to slutil. Pomenljivo je, da se Deveta simfonija zmagoslavno konča tako, da zbor poje besede iz pesmi Friedricha Schillerja Oda radosti:

Radost, od Boga edina…
V tvoje hrame nas stopinja vodi, o božanstvena.