Zgodovina uporabe glasbenih vilic

Spomnim se, ko sem bil v otroštvu na pregledu sluha, kako so z glasbenimi vilicami preverjali mojo »kostno prevodnost« in če zaznavam vibracije glasbenih vilic. Glasbene vilice niso samo pripomoček pri uglaševanju glasbil in pri dajanju pevske intonacije, temveč so tudi izjemno uporabno diagnostično in terapevtsko orodje. Zato se mi zdi pomembno, da se spoznamo z zgodovino uporabe glasbenih vilic in v nadaljevanju si lahko prebereš sestavek, ki je povzet po knjigi ZDRAVLJENJE Z GLASBENIMI VILICAMI, avtorice Francine Milford.

Glasbene vilice uporabljamo za uglaševanje glasbil in v fizikalnih učilnicah po vsem svetu, saj z njihovo pomočjo učence poučujemo o zvoku, tresljajih in zvočnih valovih.

V zdravstvu so se glasbene vilice, npr. C-512 Hz, uporabljale za oceno pacientovega sluha. Pri tem so se glasbene vilice z višjimi frekvencami uporabljale za ugotavljanje poslabšanja sluha, vilice z nižjo frekvenco, npr. C-128 Hz, pa so se uporabljale za splošno oceno zaznavanja tresljajev kot del pregleda perifernega živčnega sistema. Ponekod so glasbene vilice pri tovrstnih opravilih že zamenjale naprave.

Glasbene vilice je leta 1711 v Angliji iznašel John Shore, glavni kraljevi sodni trobentač in lutnjar. Takrat jih je šaljivo poimenoval tonske vilice. Izdelane so bile iz jekla in so oddajale ton A-423,5.

Vendar pa zametki glasbenih vilic in njihova prvotna zamisel sežejo veliko dlje v preteklost, tj. vse do starih Grkov.

Leta 583 pr. n. št. je grški filozof Pitagora izdelal napravo, imenovano monokord, ki je oddajala ton s frekvenco 256 Hz. Grki in Egipčani so s pomočjo monokorda reševali zapletene matematične izračune.

Vendar so se kmalu začeli pojavljati drugi načini uporabe zvoka in tresljajev. Leta 1550 je v mestu Pacia, Italija, fizik, matematik in astrolog Girolamo Cardano opazil kako ljudje zvok zaznavajo skozi kožo.

Samo tri leta pozneje je leta 1553 v mestu Paula, Italija, H. Capivacci opazil, da bi bilo mogoče njegovo znanje zvoka, ki ga zaznavamo skozi kožo, uporabljati kot diagnostično orodje za razlikovanje med motnjami sluha, ki izvirajo iz srednjega ušesa ali slišnega živca (številni se še danes spomnijo, da je zdravnik njihov sluh preveril z glasbenimi vilicami).

V 18. stoletju je nemški fizik Ernest Chladni odkril, da zvočni valovi, ki nastanejo, ko violinski lok povlečemo navpično čez rob kovinske plošče, ustvarjajo vzorce v pesku, posutem po plošči. Geometrična oblika vzorca se je spremenila pri vsakem zaigranem drugačnem tonu.

V poznih 60. letih 20. stoletja je švicarski znanstvenik Hans Jenny ugotovil, da zvoki z nizko frekvenco ustvarjajo preproste geometrične oblike, z višanjem frekvence pa oblike postajajo vse kompleksnejše. Prav tako je ugotovil, da zvok »OH« ustvari popoln krog, zvok »OM« pa ustvari vzorec, podoben pradavni indijski mandali za »OM«.

Leta 1974 je poklicni džez glasbenik Fabien Maman opazil, da so nekatere note, ki jih je zaigral, na občinstvo delovala poživljajoče.

Leta 1970 se je Fabien pridružil glavni raziskovalki na francoskem državnem centru za znanstvene raziskave Helene Grimal, da bi preučeval učinek zvoka na normalne in maligne celice.

Raziskovalca sta za ustvarjanje uporabila najrazličnejša glasbila, od flavt do bobnov, gongov ipd. Ugotovila sta, da je pri glasnosti 30 – 40 decibelov zvok vselej izzval spremembe v celicah in višje, kot sta se pomikala po glasbeni lestvici, bolj se je frekvenca premikala navzven od središča celice proti njeni zunanji membrani. Najbolj izjemne rezultate pa je zagotovil človeški glas.

Pri poskusu, v katerem so sodelovale prostovoljke z rakom na dojki, so preiskovalci sodelujočim naročili, da naj z violino intonirajo po vsej lestvici, pri čemer morajo osnovni ton zadržati 21 minut hkrati. To so počele en mesec po tri ure in pol na dan. Tumor ene ženske je v celoti izginil.

Na celični ravni je Fabien Maman ugotovil, da se ob tonu C celice podaljšajo, ton D je sprožil vrsto barv v celicah, ob tonu A se je barva energijskega polja celice spremenila iz rdeče v rožnato, ob tonu E pa so se celice zaokrožile. Maman je poleg tega opazil, da so ob tonu F celice postale okrogle, v njih pa je vladalo ravnovesje živahne škrlatne in turkizne barve. Poleg tega je pripomnil, da je ton F osnovni ton za pevce, in verjel, da slednje pripomore k izboljšanju telesnega stanja z učinkoma harmonije in regeneracije na celični ravni.

Japonski znanstvenik Masaru Emoto je odkril, da glasba deluje na vodo in da različne vrste glasbe nanjo delujejo različno. Ugotovil je, da klasična glasba, ljudska glasba in mantre ustvarjajo čudovite kristale in barve, zvrst metalne glasbe pa ustvarja vzorce, ki so videti razlomljeni in kot da so eksplodirali.

Ker naše telo vsebuje 75 – 80 % vode, Emotovo delo ponazarja pomembnost tega, kako na naše telo vplivajo zvoki okoli nas in informacije v vodi, ki jo pijemo.

V delu Mozart za otroke avtor Don Campbell prikazuje, kako glasba ugodno vpliva na človeško zdravje. Glasba lahko vpliva na naše telo: od izboljšanja koncentracije do krepitve intuicije.

Počasnejša glasba umiri srčni utrip in vzorce dihanja. Pomirja naš živčni sistem in vpliva celo na prebavo. Glasba lahko celo vpliva na naša čustva. Campbell je ugotovil, da so pacienti v zobozdravniški ordinaciji ali operacijski sobi ostali mirni v primeru predvajanja glasbe.

Dr. Tomatis je visokofrekvenčne zvoke (3.000 Hz in višje) uporabil za aktiviranje možganov ter vpliv na kognitivne funkcije, kot so razmišljanje, prostorsko zaznavanje in spomin. Poslušanje tovrstnih zvokov izboljša našo pozornost in koncentracijo.

V delu The Healing Power of Sound Mitchele L. Gaynote, dr. med., predlaga, da bi morali zdravniki za optimalen uspeh združiti zvok in zajemanje slik.

V delu o zvoku Healing Sounds Jonathan Goldman predlaga, da bi morali zdravilci in zdravstveno osebje uporabljati zvok hkrati z namenom učinkovitega zdravljenja – pravi namreč, da zvok brez namena ozdravljenja ni učinkovit.

Barbara Hero z mednarodnega raziskovalnega inštituta International Lambdoma Research Institute iz mesta Kennebunk, Maine (ZDA), je odkrila, da je mogoče z usmerjanjem zvočnih valov skozi vsak telesni organ izračunati optimalno frekvenco za vsak organ z uporabo matematičnih formul, ki temeljijo na hitrosti zvoka.

Glasbene vilice se uporabljajo tudi pri metodi zdravljenja, imenovani sonopunktura. John Beaulie, priznan sodobni raziskovalec prednosti glasbenih vilic za zdravje, je več let zbiral podatke o delovanju in učinkovitosti zvoka na človeško telo. V sklopu raziskave je posnel glasbeni album z naslovom Calendula, ki je v celoti posnet z glasbenimi vilicami.