Nezavedni razlogi za težave v partnerstvu

Mnogo samskih, še posebej žensk, si naredi seznam želenih lastnosti, ki si jih želi pri partnerju oziroma pri moškem s katerim si želi biti v dvojini namesto v ednini. Mnogo žensk ima svoj seznam želenih partnerjevih lastnosti, a slednji se z leti spreminja. Če bi npr. ženska pregledala seznam partnerjevih lastnosti, ko je bila stara 20 let in ga primerjala z novejšim seznamom, ko je stara npr. 35 let, bi bila pogosto izjemno presenečena.

Lastnosti, ki so ji bile pomembne v zgodnjih dvajsetih letih, se sredi tridesetih ali štiridesetih povsem spremenijo. Ljudje rastemo in se razvijamo, naši življenjski pogledi se spreminjajo, z izkušnjami se učimo in naša prepričanja ter vrednote niso več enake kot pred leti.

Ko vstopimo v partnersko zvezo z nekom, to večinoma storimo v prepričanju, da bo le-ta trajala »za vedno«. Saj vsak ve v kakšen stanju je, ko je zaljubljen in občuti tiste »metuljčke« v solarnem pleksusu in opojno možgansko kemijo zaljubljenosti. Znanstveno je dokazano, da naši možgani v času zaljubljenosti delujejo drugače kot takrat, ko smo samski.

Trenutno berem knjigo ZDRAVILNI KODEKS v kateri je med drugim predstavljena tudi življenjska zgodba avtorja knjige dr. Alexa Loyda in njegove žene Tracey. Alex in Tracey sta leta 1986 dahnila usodni »da« v prepričanju, da bosta živela »srečno do konca svojih dni«.

Alex je imel prvi zmenek s svojo ženo Tracey dobro leto dni pred poroko. Pobral jo je na njenem domu in potem sta se zapeljala do bližnjega parka in po tleh razgrnila odejo, zatem pa sta se odpravila na sprehod in hodila cele štiri ure. Govorila in govorila sta o vsem, o življenju, o prepričanjih, o otrocih, o družini, o Bogu … skratka, srčno sta se odprla eden drugemu in si zaupala vse.

Preden sta se poročila sta opravila predzakonsko svetovanje, izpolnila sta vprašalnika o osebnosti in ju primerjala, zapisala sta, česa si želita v življenju in česa nočeta ter kako bosta ukrepala v določenih situacijah. Kot rečeno, leta 1986 sta dahnila usodni »da« in čez manj kot leto dni sta se oba hotela ločiti. Kaj se je zgodilo? Kaj je šlo narobe? Kje sta ga polomila oz. zavozila?

Čeprav sta se veliko pogovarjala in govorila o tem, kar sta zavestno verjela je težava nastopila, ker je bilo 90% njunih prepričanj nezavednih. Prej kot leto dni od poroke, je splet okoliščin pri obeh ponovno izzval boleče spomine, ki so zaobšla zavestna prepričanja in v katera sta oba z ženo zavestno verjela.

Kmalu po poroki sta zaživela po ustroju nezavednih prepričanj ter po principu dražljajev in odzivov, a tega nista vedela. Čustva, vedenje, misli sta pripisovala trenutnim okoliščinam in življenjskim preizkušnjam. Alex je krivil Tracey, ona pa njega. Jezila sta se, se kujala, se prepirala, misleč, da imata težave zaradi okoliščin, ki so se dogajale v tistem trenutku.

Toda razlog sploh niso bile trenutne okoliščine, temveč je razlog tiščal v njunem sistemu nezavednih prepričanj, ki deluje po principu dražljajev in odzivov. Toda, če želimo to spremeniti, zavestni pogovor ne pomaga, kajti potrebno je pozdraviti uničujoče (celične) spomine, ki so izvor navad, slednjih pa se večinoma sploh ne zavedamo.

Njuna zgodba mi je dala misliti … Zakaj se razhajamo, čeprav vsi začenjamo svoje ljubezenske zgodbe kot v pravljici, zaljubljeni smo do ušes in še čez, partnerju govorimo kako ga ljubimo, kako nam je z njim lepo, toda ko pride trenutek, ko je potrebno skupaj zaživeti se vse prevečkrat naša »love story« sesuje kot hišica iz kart. In potem smo na bivšega ali bivšo tako zelo jezni (ti, barabin ti, ti barabinka, ti), da se nam že ob omembi te osebe »stemni pred očmi« in naraste nam pritisk ter smo totalno pod stresom.

Ali je »kriv« partner? Ali smo »krivi« mi? Dejansko tukaj krivca sploh ni, ker sta se našli dve osebi z različnimi nezavednimi prepričanji, ki so ob določenih situacijah »udarila ven« in se sploh nismo mogli kontrolirati. Mnogo parov pozna izbruhe nekontrolirane jeze, vpitja, solz, joka … ko vsa potlačena čustva in vzorci priplavajo na plano. Nato pa sledijo »obtožbe«: »Tak si kot moj oče, taka si kot moja mama, takšen si kot moj-a bivši/bivša … itd. itd.«

Vendar mnogo ljudi ne ve, da vzrok za takšno obnašanje sploh ni partner, temveč nek nezaveden celičen spomin, ki lahko da sploh ni naš, temveč od očeta, mame, dedka, babice, strica, tete … Sliši se malo neverjetno in za lase privlečeno, a je še kako resnično.

Žalostno je to, da se morda od osebe, ki nas ima resnično rada, poslovimo in ji pokažemo vrata zato, ker vsa ta nezavedna prepričanja, ki predhodno niso bila pravilno obravnavana, pozdravljena in razrešena, butnejo ven.

Namesto, da bi pozdravili nezavedna prepričanja in boleče celične spomine, je pogosto veliko lažja pot ta, da končamo zvezo in se razidemo. Morda smo pred seboj imeli ljubezen svojega življenja, a ji zaradi »nezavedne prtljage« sploh nismo dali priložnosti.

Če bi bili obe osebi toliko zavestni, da spoznata, da sploh nista »krivi« za nastalo situacijo in bi se rajši lotili zdravljenja bolečih celičnih spominov in nezavednih prepričanj, bi morda lahko bili še vedno skupaj – zaljubljeni, radostni, srečni. 🙂