Največji izziv v življenju

Največji izziv, s katerim se srečujejo ljudje širom sveta, ne glede na veroizpoved, barvo kože, izobrazbo, življenjski status, premoženje, zdravje in odnose, je tisti, ki ga imajo s samimi seboj. Dejansko se nekako »od zibelke do groba« ubadamo z osnovnim problemom (ki ima sicer lahko več verzij, ampak vedno gre le za različice tega osnovnega problema). In kateri je to?

Tri besede: »Ljubezen do sebe.« Sicer lahko povem še malo drugače, npr. sprejemanje sebe, dobra samopodoba, to, da si si všeč takšen, kakršen si, da ceniš sebe in svoje telo, da si nameniš ljubezen, objem, veselje, prijetne trenutke …

Ne glede na to, s kakšnim izzivom oz. življenjsko preizkušnjo se na poti življenja srečujemo, skorajda vedno bomo prišli na začetek, ki pa je – ljubezen do sebe. To ni nekaj zunaj nas, to je nekaj znotraj nas. Depresija, osamljenost, žalost, potrtost … tisoče različnih imen, toda v bistvu, ko pogledamo globlje, ugotovimo, da gre za ljubezen do sebe.

V svetu v tem trenutku divjajo številne vojne, ljudje se ubijajo med seboj zaradi takšnih ali drugačnih »ideologij«, verstev in Bogov, toda največja vojna vseh vojn divja znotraj vsakega od nas, ko se »spopadamo« s svojimi »demoni«, ki pridejo na plano v najrazličnejših življenjskih situacijah.

Včeraj zvečer sem po naključju odprl Planet TV, kjer je bilo govora o depresiji. Številni znani filmski igralci in pevci so se, ali pa se še vedno spopadajo s tem »orehom«, ki se mu reče zdravniško »depresija«. Človek bi si mislil, saj kaj jim manjka, saj vse imajo, toda v svoji notranjosti smo si vsi enaki, saj tam bijemo podobne bitke. Kdo bo torej zmagovalec?

Ob tem se spomnil zgodbe o volku, ko Indijanskega starešino vpraša vnuk: »Kateri volk zmaga?« in starešina mu modro odgovori – tisti, katerega hraniš. Kakšne »volkove« torej hranimo mi? Kakšne misli (okoli 60.000 jih imamo vsak dan) se pretakajo skozi nas oz. skozi naše možgane? Znanost nam dokazuje, da je 95 % misli, ki jih imamo danes, enakih, kot smo jih imeli včeraj, ker smo na avtopilotu.

Mislimo da lahko vse opravimo »sami«, da se lahko sami spoprimemo s temi svojimi »volkovi«, ki so znotraj nas, toda prišel sem do spoznanja, da sami ne moremo vsega, lahko pa marsikaj storimo skupaj. Namesto da se sprehajamo iz ene skrajnosti v drugo ter hodimo iz enega kraka do drugega ter se borimo z vsemi svojimi občutki, ki so znotraj nas, bi bilo morda najboljše, da vse to sprejmemo kot del sebe.

Prejle se omenil kraka – v mislih sem imel kraka, o katerih govori Boris Vene v svoji odlični knjigi Zdravje je v nas, kjer je v 6. poglavju od 192. strani dalje vse lepo razloženo. Starodavna znanja za sodobni čas, ki jih »new age« ne uči. Ne bom podrobneje razlagal o teh dveh krakih, naj si vsak sam prebere celotno 6. poglavje v knjigi. Ko boste prebrali knjigo, boste tudi razumeli, kaj vam bom v nadaljevanju povedal.

Kot rečeno – imamo dva kraka, toda ko smo na krakih, nismo v srcu, nismo »skupaj«, če se še malo drugače izrazim. Že pred več kot desetimi leti sem zasledil knjigo Jamesa T. Mangana z naslovom Skrivnost lahkega življenja. V tej knjigi so predstavljena različna gesla, s pomočjo katerih imamo dostop do svojega podzavestnega arzenala. Temeljno geslo, lahko bi rekel univerzalno geslo je »SKUPAJ« oz. v angleščini TOGETHER.

Takrat nisem razumel pomena tega, sedaj pa razumem, povsem mi je jasno.

Ko si »SKUPAJ«, takrat sta tvoja zavest in podzavest usklajeni, sta v harmoniji, resonanci in delujeta kot eno. Takrat ko smo v stanju »SKUPAJ«, smo v prehodu (preseku), in ko smo v prehodu (preseku), smo v srcu. Ni več borbe, ni več prehajanja iz ene skrajnosti v drugo, smo v stanju brezpogojne ljubezni in usklajenosti s svojo podzavestjo.

Nič ne moremo SAMI, vse lahko le SKUPAJ. Jaz in Vesolje, jaz in Bog, zavest in podzavest, moški in ženska – skupaj, v harmoniji in sožitju. To je stanje božanske milosti, ko nič več ne delujemo s pomočjo volje, temveč se predamo in tako dopustimo, da se zgodi najboljše, kar nam je v tistem trenutku namenjeno. Nič ne moremo prehiteti, nobeni izkušnji se izogniti, prej ali slej se zgodi tisto, kar se pač po Božanskem načrtu mora.

Ko smo v stanju »SKUPAJ«, smo šele takrat pripravljeni na čudeže življenja, ker se nič več ne borimo, jezimo in gradimo z voljo. Stanje »SKUPAJ« je to, kar dr. Frank J. Kinslow imenuje Ev-občutek. Popolno sozvočje s silami Vesolja, popolno sozvočje s samim seboj, popolno sozvočje z vsem, kar ti v življenju pride naproti.

Anita Moorjani je v svoji knjigi Z roba smrti v pravi jaz lepo napisala: »Da bi prišla do tega stanja predaje, sem morala edinole biti jaz sama! Spoznala sem, da je bilo vsa ta leta edino, kar sem kdajkoli morala storiti, biti jaz sama, brez presojanja in občutka, da mi nekaj manjka. Hkrati sem razumela, da je v jedru naša bit sestavljena iz čiste ljubezni. Čista ljubezen smo, vsak posameznik, do zadnjega.«

Zato ne bodimo na krakih, bodimo v prehodu, bodimo v stanju »SKUPAJ«. 🙂