film-the-work-1

V torek sem si v Kinu Bežigrad ogledal dokumentarni film The Work, ki je v meni pustil globok pečat in odločil sem se, da o tem, kako sem doživel ogled filma in njegovo sporočilo, napišem tudi nekaj na svojem blogu.

Zgodba v filmu se začne, ko spremljamo tri moške civiliste, ki se udeležijo štiridnevne skupinske terapije z obsojenci četrte stopnje v zaporu Folsom v Kaliforniji. Preko teh štiri dni, vsak udeleženec terapije doživi globok spust v različne bolečine iz svoje preteklosti.

Sam proces, ki se dogaja na tej skupinski terapiji, je izjemno odprt in kljub temu, da je videti surov, vseeno preseže pričakovanja obiskovalcev, ki presežejo svojo cono udobja in ugledajo sebe in zapornike v povsem novi luči. Obsojanje izgine, nadomestijo pa ga razumevanje, sočutje in pomoč sočloveku.

Eden izmed obiskovalcev se zdi še posebej nedostopen, kot da ne bi želel ali hotel sodelovati v samem procesu. A z vsako uro, ki jo preživi v družbi zapornikov, se korak za korakom bolj preda procesu, dokler se na svoje presenečenje tudi on povsem ne prepusti in izpusti travmo.

Težko je samo z besedami opisati kaj vse se dogaja v tem dokumentarnem filmu, saj le-ta izkušnja sega onkraj besed.

Zaporniki in tudi obiskovalci z odprtim srcem, v tem varnem okolju, ki je prisotno na skupinski terapiji, povedo svoje pretresljive življenjske izkušnje in preizkušnje ter kar jih je vodilo, da so storili kazniva dejanja in kaj jih v življenju omejuje, da si ne upajo bolj zaživeti iz sebe ter izpovedati svojih čustev, strahov in doživljanj.

film-the-work
Dokumentarni film The Work

Glede na to, da sem pred dvema tednoma prebral Dispenzovo knjigo Odvadite se biti to, kar ste, sem celoten film pogledal tudi iz tega vidika. Ko prebereš to knjigo in si ogledaš film The Work ter vse skupaj povežeš v zaključeno celoto ugotoviš, da je dejansko edina prava sprememba v človeku tista, ki pride iz njega, iz njegove notranjosti.

Mnogi zaporniki (in tudi obiskovalci) so bili na različne načine zlorabljeni v svojem otroštvu in mladosti in to se je zapisalo v njihovo podzavest. Njihovi možgani so se v otroštvu »ožičili« na način, ki jim ga je »serviralo« njihovo okolje (starši, bratje, sestre, učitelji, ulica …). Ko gredo skozi surov proces izpovedovanja čustev, ki v njih povzročijo napade jeze in besa, jim le-ta v kontroliranem okolju ob pomoči ostalih udeležencev delavnice omogoči, da se njihova možganska vezja spremenijo in po samem procesu niso več takšni kot so bili pred tem.

V družbi velja, da moramo biti moški močni, da moramo zanikati čustva, da ne smemo jokati, da ne smemo povedati to, kar resnično čutimo v sebi, saj bi na tak način postali »slabiči«.

Družba s svojimi normami programira moške, kakšni »naj bi bili«, a pri tem zanika to, da tudi moški rabimo oporo, spodbudo, toplo besede, objem, dotik, razumevanje, sočutje … Namreč, če vse to, kar ne moremo izraziti v svoji polnosti, dolgo časa nosimo v sebi, nekje mora priti ven – skozi nasilna dejanja ali pa skozi bolezen. Žal.

Film se me je dotaknil na način, da sem se odločil, da bom od sedaj dalje vedno avtentičen, iskren, pogumen, da se ne bom več umaknil, ko bo boleče in neprijetno ter da bom vedno povedal to kar čutim, da bom izrazil svoja čustva, veselje, žalost, bolečino … pač tisto, kar se bo v določenem trenutku nahajalo znotraj mene.

Moški nismo trdi kot skala, da lahko prenesemo vse udarce, temveč se tudi mi lahko čustveno zlomimo, a za razliko od žensk, to pogosto počnemo na destruktiven način, ki ga okolica ne razume. Če bi bilo resnično dovoljeno in družbeno sprejemljivo, da bi tudi moški povedali in izrazili to, kar v določeni situaciji čutimo, potem bi bil svet povsem drugačen – z manj nasilja, z manj izbruhov jeze, z manj okrutnih zločinov, saj bi bili moški energijsko in čustveno precej bolj uravnoteženi.

Ne glede na to ali smo moški ali ženska, vsi nosimo določene »maske« pred drugimi ljudmi.

Obsojenci in obiskovalci, ki so predstavljeni v filmu, so imeli pogum in so te svoje maske za tiste štiri dni odvrgli ter si na ta način dovolili občutiti vso svojo bolečino, žalost in neizpolnjena hrepenenja. Posledično so naredili veliko osebnostno preobrazbo, ki ni vidna samo navznoter, temveč tudi navzven.

V odjavni špici sem prebral, da se tisti obsojenci, ki so se udeležili tega štiridnevnega programa in so bili potem pomiloščeni, niso več vrnili nazaj oz. na stara pota zločina. Njihova možganska vezja, čustvovanje in celotna telesna energija so se povsem spremenili in tako čustveno, kot tudi osebnostno, niso bili več takšni, kakršni so bili pred tem. Z drugi besedami, postali so novi ljudje.

Če sem iskren, filma ni enostavno »prebaviti« na prvo žogo, kajti potem ko si ga ogledaš, te ne pusti ravnodušnega in sam pri sebi si začneš postavljati različna vprašanja in razmišljati o svojem sedanjem, preteklem in tudi prihodnjem življenju. Povsem mogoče je, da svoje pretekle poraze, bolečino in žalost ugledaš iz novega zornega kota, kot dogodke, ki so ti pomagali na poti osebnostne rasti in preobrazbe.

So trenutki, ko nas tisto, kar smo nekomu povedali v pogovoru, prepiru ali kakšnem drugačnem konfliktu, zaboli, a so tudi trenutki, ko še bolj boli tisto, kar bi morali, a nismo povedali, ker nas je bilo strah to dati na plano. Ko sem gledal zapornike, ki so govorili o svojih izkušnjah sem prišel do spoznanja, da mnogokrat trpimo in smo žalostni zaradi tega, ker nimamo poguma določeni osebi v določenem trenutku povedati to, kar čutimo.

Če bi imeli pogum bi lahko že takoj na začetku razrešili marsikatero dilemo, tako pa hodimo leta in leta po svetu z mislijo: »Kaj je ta človek mislil s tem, ko nam je povedal to in to?« Samo eno vprašanje, ko bi le imeli pogum, bi razjasnilo marsikaj, hkrati pa tudi leta in leta travm, ker smo si dejanje te osebe narobe razlagali, ne bi bila potrebna.

Vsi se srečujemo s podobnimi izzivi v življenju, vsi smo krvavi pod kožo ter prestrašeni kot majhni otroci, a le s pogumnim dejanjem, ko si upamo priznati resnico, bolečino in vsa čustva povezana s tem, naredimo ključni korak na poti do svoje osebne in čustvene svobode.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj