Zakaj je danes toliko samskih?
Statistično gledano se v nekaj zadnjih letih število samskih nenehno zvišuje, opaziti pa je tudi vedno več ločitev. O tem, zakaj je temu tako, bi našli zagotovo pravo malo morje razlogov, saj ima vsak malo drugačen pogled na to tematiko.
Sam mislim, da sta razloga za vedno večje število samskih tudi to, da vse preveč živimo v varljivem virtualnem svetu in da se vse manj srečujemo v živo, iz oči v oči. Dejstvo je, da se nahajamo v vedno hitrejšem času, da imamo zaradi polno zapolnjenega urnika vse manj časa zase ter da smo »virtualno« bolj povezani, kot smo bili kdajkoli prej. Vsa ta »povezanost« je lahko hkrati tudi past, saj mnoge ženske in moški zaradi te »virtualne« pozornosti, ki aktivira njihov dopamin in oksitocin, sploh ne čutijo, da bi se s kom globlje in intimno povezali ter začeli partnersko zvezo.
Niso redki primeri, ko tudi opazim, da določen mlad parček, ki je na kavi ali sladoledu, več časa posveča svojim elektronskim napravicam, kot pa temu, da bi pogledal ljubljeno osebo v oči in se je ljubeče dotaknil ter jo poljubil.
Vedno več se dotikamo zaslonov in vse manj ljudi. Virtualno si delimo objeme, poljubčke, nasmehe, rožice, voščila, darila … in še kaj bi se našlo.
V ta čudežni virtualni svet smo vedno bolj zatopljeni in smo praktično več čas dosegljivi in naš mobilni telefon zaradi »push up notifications« (ne vem kako bi to lepo prevedel v slovenščino), neprestano »brni« in s tem jemlje našo pozornost. Tako nismo več prisotni tukaj in zdaj, naša ustvarjalnost in produktivnost pa se na takšen način precej zmanjšata.
Včasih smo se s prijatelji dobivali na kavi in se v živo pogovarjali, a sedaj pogosto tega več ne izvajamo saj večino svojega življenja in dejavnosti delimo preko socialnih omrežij in različnih Facebook ali Instagram »stories«.
Kar je bilo nekoč »intimno«, je sedaj postalo »javno«.
Vsak všeček, vsak komentar, vsak pisk za novo sporočilo, nam dvigne raven dopamina in oksitocina. Virtualni svet postane naša »droga« in pogosto je naše počutje skladno s tem, koliko smo »virtualno« zaželjeni (všečkani, komentirani, deljeni …).
Če ni virtualnega odziva na naše objave, stories ali karkoli smo že objavili, se počutimo žalostne, razočarane, prazne in se sprašujemo kaj je narobe. In tako še več objavljamo, všečkamo, komentiramo in delimo, da bi bile naše objave čim bolj vidne ter posledično temu tudi višja raven naših ljubečih hormonov.
Posledično zapademo v virtualni vrtinec iz katerega ne znamo več izstopiti, saj ne znamo biti več sami s seboj, brez odvečnih »pametnih« motenj. Imamo pametne telefone, pametne ure, pametne televizorje, pametne računalnike, pametne avtomobile … Če se malo sarkastično izrazim, kmalu lahko pričakujemo, da bo na trg prišel še »pametni partner«.
Da, se razumemo, nič nimam proti tehnologiji, a je slednjo potrebno znati uporabiti na takšen način, da obogati naše življenje, ne pa da ga osiromaši in da imamo zaradi le-te vedno manj časa za stike in spoznavanja v živo. Že kar nekaj časa ugotavljam, da določeno voščilo, ki ga nekomu predaš oz. pošlješ, šteje le še, če ga objaviš na FB zidu ali pošlješ preko FB messengerja. Maili in SMS sporočila niso več tako aktualna, zaželena in priljubljena oblika komunikacije.
Lahko je sedeti v svoji sobi za prenosnikom, kjer imaš nekaj sto ali celo tisoč virtualnih prijateljev, a vseeno si še vedno sam in si želiš odnosa, dotika, ljubezni in topline.
Potrebno je premakniti rit, se premakniti iz virtualne cone udobja in iti v realni svet ter imeti pogum, da spoznaš vsak teden ali še bolje, vsak dan vsaj eno novo osebo. Matematika je tudi na področju partnerstva preprosta:
0 novih poznanstev + 0 novih kontaktov = 0 zmenkov oz. novih možnosti za partnerstvo
Pa naj še kdo reče, da temu ni tako. Vse je igra številk in če ne spoznavamo novih ljudi (v živo), potem tudi ne moremo širiti svojega socialnega kroga poznanstev in vse to vodi do tega, da imamo tudi precej manj možnosti, da spoznamo ljubezen svojega življenja.
Vesolje že lahko spravi dva človeka v isto sobo, na isto ladjo, za isto mizo ali na isti plesni tečaj, toda še vedno si ti sam tisti, ki imaš (ali pa nimaš), poguma za to, da bi začel z nekom pogovor, da bi spoznal to osebo in jo tudi povabil na pijačo, klepet, izlet …
Določeno osebo lahko globlje spoznamo le, če se z njo družimo. Vsi govorijo o romantični »ljubezni na prvi pogled«, in da tudi ta ljubezen obstaja, kar vem iz lastnih izkušenj, a vseeno, če želimo z nekom začeti resno zvezo moramo tega človeka spoznati in ni nujno, da bo ravno že na prvem srečanju sledil tisti »klik« z »metuljčki v trebuhu«.
Pogovor, dotik, pristni človeški stik, skupne aktivnosti, druženje, izleti, debatiranje o različnih zadevah, spodbujanje eden drugega … vse to ustvari povezanost med dvema človekoma oz. med partnerjema. Ta pristni stik pa je kot rečeno, v sodobnem času vedno težje izvedljiv in če je že izvedljiv je zlata vreden, saj takrat veš, da imaš pred seboj osebo, ki bo s teboj tako v sončnih kot tudi v deževnih dneh.
Opažam tudi to, da je kar precej samskih žensk in moških, ki si trenutno (razlogi so različni), ne želijo partnerske zveze oz. so čisto zadovoljni in srečni s svojim samskim življenjem, ki jim daje svobodo.
V zvezi s tem bi še nekaj omenil – mnoge samske ženske so tudi poslovno uspešne in večino svojega dneva preživijo v, če tako rečem, »moški energiji« in so nekako kar pozabile zopet preiti s svojem zasebnem življenju iz »moške« v »žensko« energijo. Moška energija je aktivna, ženska je pasivna, moški je kot sonce, ženska je kot luna, moški daje, ženska sprejema … in še kar nekaj podobnih primerov bi lahko naštel.
Tisto, kar želim povedati pa je to, da če je ženska preveč v »moški« energiji in pri vseh aktivnostih »nosi hlače«, s tem pozabi na svojo prvotno vlogo in se takrat, ko bi res rada bila z nekom v zvezi, težko poveže s to svojo ženstveno energijo. Kar je lahko za žensko prednost v poslu (moška energija), lahko to, če ne zna »preklopiti«, težava pri iskanju partnerja oz. tudi v samem partnerskem odnosu. V takšni situaciji moški preprosto ne pride do »izraza«, saj je njegova draga tista, ki nosi hlače in za vse poskrbi in mu tako ne dovoli, da bi on bil to, kar pač je – moški.
Ne glede na to zakaj smo v tem trenutku samski, potrebno je tudi ozavestiti kakšen imamo odnos do sebe in kakšen je (kljub vsem razočaranjem, bolečini, žalosti iz preteklih odnosov) naš odnos do nasprotnega spola.
Če globoko v sebi nosimo prepričanje, da nismo dovolj dobri, da so ženske (moški) takšni in takšni in če ne znamo sprejeti zavrnitve na miren in dostojen način, potem ravno v tem morda tudi tiči en razlog zakaj se nam dogaja, kar se nam na partnerskem področju.
Niso vedno »krive« okoliščine, temveč so glavni razlogi predvsem znotraj nas, saj imamo lahko določena omejujoča prepričanja o lastni vrednosti, mogoče preteklosti še nismo pustili za seboj ali pa globoko v sebi še vedno nosimo energije, ki nas oddaljujejo namesto približujejo idealnemu partnerju.
Med branjem knjige Placebo ste vi mi je prišlo na misel še eno zanimivo vprašanje, ki si tudi zasluži svojo pozornost: »Ali je samskost navada?« Tako kot so nekateri pari iz »navade« skupaj, tako so lahko tudi nekateri ljudje samski preprosto iz navade, ker so že toliko in toliko let samski in vedo, da bi življenje v dvoje terjalo preveč njihove energije in spreminjanja njihovih ustaljenih vzorcev in navad.
Mnogi iz izkušenj vemo kako zelo težko je zaključiti določen odnos, ki se ne razvija v pravo smer, spet pa drži tudi to, da mnogi težko začnejo določen odnos, morda zaradi tega, ker jih je strah novih odnosov, strah, da bi se ponovile boleče izkušnje iz preteklosti. Nov odnos pogosto zahteva, da v svoje življenje vnesemo spremembe, pokažemo pravega sebe in s tem svojo ranljivost. Vsega naštetega pa je lahko nekatere na (pod)zavestni ravni izjemno strah.
Sodobna družba in mediji mnogokrat predstavljajo samskost kot neko »čudovito« obdobje novih možnosti in priložnosti, kar je sicer po eni strani res – to je čas, ko se lahko neodvisno odpravimo v (zunanji in notranji) svet in ga raziskujemo. Druga plat samskosti pa je lahko tudi osamljenost, ko bi se radi z nekom globlje povezali a nimamo ljudi okoli sebe s katerimi bi podelili svoja čustva, strahove, želje in hrepenenja. Ljudje smo ustvarjeni za povezovanje in socialne stike. Vedno smo bili in vedno bomo socialna bitja.
Pogum vedno šteje in treba je iti v svet, spoznati nove ljudi, navezati nove stike in morda se ravno nekje med tistimi ljudmi, ki smo jih na novo spoznali, skriva prava oseba za nas.