Vesolje ti vedno vse da … ob pravem času

Spodaj si boš lahko prebral-a zapis ene moje prijateljice. O čem govori? O življenju, o ljubezni, o moških in o tem kakšne »zanimive« osebe pridejo v naše življenje. Naključij ni in na svoji poti življenja vedno srečujemo osebe, ki so vibracijsko usklajene z nami in so naše ogledalo tistega, kar se dogaja znotraj nas.

Ženske imajo »probleme« z moškimi, moški imajo »probleme« z ženskami. Ali je to res? Imamo res probleme eden z drugim? Ali ni morda malo drugače? Namreč, ko imamo »probleme« z nasprotnim spolom imamo pravzaprav probleme s samim seboj saj nismo usklajeni s seboj in z vesoljem.

Biti usklajen s seboj, pomeni biti usklajen z vesoljem (Bogom, Izvorom, Prasilo …). Velja tudi obratno – ko smo na »valovni dolžini« vesolja (Boga, Izvora, Prasile …), smo istočasno usklajeni s seboj.

Zunanja neravnovesja ti kažejo tvoje notranje »bitke«, ki se jih lahko zavedaš, ni pa nujno, da jih sploh prepoznaš. Odvisno od primera do primera in koliko resnice o odnosu do sebe in do drugih si pripravljen-a prenesti, sprejeti in »pogoltniti«.

Pomembno je vedeti kaj hočeš od življenja, odnosov, partnerja, a dokler ne boš počistil-a pred svojim pragom, se pogledal-a v globino duše, prisluhnil-a svojem srcu, toliko časa se boš vrtel-a v krogu. Moja prijateljica iz spodnjega zapisa je neučakana, rada bi vse takoj, hitro, instant, kar je nekako vrvež sodobne družbe.

Vesolje res deluje hitro, včasih celo tako hitro, da preprosto ne moremo verjeti, da je to mogoče, toda vse, čisto vse pride v naše življenje takrat, ko smo notranje usklajeni, dovolj čustveno, umsko in duhovno zreli in pripravljeni na to, kar smo prosili.

Ko nam kdo reče – veš, še nekaj boš moral narediti na sebi, moral se boš sprejeti, bolj se ceniti, ljubiti, priti do spoznanja, da si vreden, da si zaslužiš le najboljše, takrat gledamo v tla, ne prisluhnemo, ne dojamemo globine povedanih besed.

Radi bi čim prej od »tu« prišli »tja«, toda da lahko pridemo od »tu« do »tja«, je potrebno razumeti kako funkcionira življenje, kakšni vesoljni zakoni nas usmerjajo ves čas, ne glede na to ali jih poznamo ali ne.

Sprejeti sebe, ljubiti sebe, vzpostaviti ljubezensko razmerje s samim seboj. To znajo biti res trdi »orehi«, ki jih je potrebno streti. Še bolj »hudimano« utegne biti naslednje – biti nekaj časa, se pravi teden ali dva, morda mesec dni, nekaj mesecev, pol leta, leto dni … morda celo več – sam, brez razmerja in delati na sebi, meditirati, prisluhniti svojim občutkom.

Ob izpovedi prijateljice v spodnji zgodbi boš morda tudi ti prepoznal-a določene vzorce, ki se ti pojavljajo v medosebnih odnosih. Vse osebe, ki pridejo v tvoje življenje pritegneš k sebi po določenem »vibracijskem« ključu. Vsaka oseba nosi sporočilo in tvoj idealni življenjski sopotnik zna prebuditi tako sončne, kot tudi senčne plati tebe same-ga.

Po eni strani hočemo partnerja, po drugi strani pa nimamo časa zanj, po eni strani hočemo biti ljubljeni, po drugi strani pa sebe nočemo ljubiti, po eni strani želimo s partnerjem potovati, po drugi strani pa sebi ne privoščimo potovanj … Primere bi lahko našteval v nedogled.

Iz svojih življenjskih izkušenj sem neizpodbitno ugotovil naslednje – vse stvari, ki si jih želimo v življenju pridejo k nam, ne ko jih mi hočemo, temveč ko smo mi pripravljeni nanje. Ne prej, ne kasneje. To velja tudi za naše partnerske odnose, kar pomeni, da »gospodična prava« oz. »gospodič pravi« pride takrat, ko je pravi čas.

In sedaj še zgodba prijateljice …

Ne morem se nehati smejati. Kajti življenje je res smešno. Zelo. Stara sem 32 let, na vzponu do lepe kariere, kar mi vzame večino mojega časa. Za nekaj, kar sem si želela vse življenje je potrebno in se splača potruditi.

OK, služba, to je ena plat. Ali pa skoraj edina pri meni. Ker resnično za kaj drugega trenutno nimam časa. Si ga nočem vzeti. Kaj no, nisem še srečala moškega, ki bi obrnil vrstni red mojih prioritet v življenju. Prijatelj mi je svetoval, naj napišem lastnosti, ki si jih želim pri moškemu. To naredim in v nekaj minutah sta popisana dva velika lista v beležnici.

Vprašam ga, kaj naj zdaj s tem pa pravi, naj to večkrat preberem, naj mislim na to … OK, skrbno shranim to sveto beležnico in čakam. Za vsak slučaj nad naslov “moj moški” napišem še pridi še danes, najkasneje jutri, vsekakor pa naslednji teden. Ker sem po naravi neučakana. Potrpežljivosti se še moram naučiti.

Pred dvema letoma sem bila v zvezi z moškim, ki me je pustil zaradi druge. Živela sva skupaj, načrtovala sva družino in me je razpad zveze zelo prizadel. Bolj kot sem si bila pripravljena priznati. Več kot eno leto nisem imela nikogar. Bilo je veliko priložnosti, ampak nisem mogla. Ni bil tisti pravi, ni bil iz beležnice.

Potem pa pride kot strela z jasnega. Na zabavi se pojavi temnolasec, čigar mišice me zelo vznemirjajo. Težko se upiram. Pogovarjava se in tako se začne. Počasi, a vseeno hitro. Dobim občutek krivde, ko zvem, da je star 23 let. Po nekaj dneh se le prepričam, da je potrebno v življenju uživati in se prepustim. Strastnima dvema mesecema. Ko je naenkrat vsega konec.

Ne oglaša se mi več na telefon, me ne pokliče, vdre se v zemljo. Ni ga več. Najine zgodba kot da ni nikdar obstajala. Zelo me prizadene, boli me srce, jezna sem, sprašujem se, kaj je z mano narobe. Ne verjamem več moškim. Trdno sem prepričana, da so vsi moški po domače rečemo prasci in nič drugega kot to.

Mine mesec dni. Še vedno imam shranjeno beležnico in v njej svojega idealnega moškega. On je star od 35-45!!!!!!!!!!!! A moram to obkrožiti? Hm, a je vesolje prezrlo ta podatek? Ker jaz si želim tipa, ki je že prerastel video igrice. Nekoga, ki se ukvarja z mano, ki ve, kaj potrebuje ženska. Nekoga, ki se bo hotel poročiti z mano, ki se bo obnašal odraslo. In kaj se zgodi čez natanko mesec dni?

Spoznam moškega, aja fanta, ki je star. .. Koliko? Bolj naglas!!! Bravo!!! Natanko 23 let. Grrrrrr – mimogrede, mali noro dobro zgleda ;). Zavestno se prepričam, da se ne bom spuščala v intimno zvezo z njim, ker sem bila pri prejšnjem mulcu res zelo razočarana. Čeprav … se je težko upirati njegovim globokim pogledom in vabljivemu mišičastemu telesu. Ali pa. Ne, ne ne smem! Ne smem. Za moje dobro.

Sobota ponoči. Klub. Končno malo sprostitve ob vsem tem napornem delu. Glasba je zelo naglas. To mi je všeč. Sprosti me. Zaplešem. Prepustim se ritmom. Zraven prijatelj mojih let. Nimava intimnega odnosa. Karakterno me ne privlači. A se kljub temu zaljubim vanj to noč. Premami ne njegova postava, njegovi lasje, pogled, nasmeh.

Govori mi o drugih ženskah, jaz sem samo njegova zelo dobra prijateljica. S katero ne bi imel nikoli nič. Najinega prijateljstva ne bi uničil nikoli. Rad me ima. Kot prijateljico. Mene pa privlači, ker ga ne zanimam. In to noč se zaljubljam vanj. Preglasna glasba, preveč alkohola, prestrastni ritmi, predolga noč. Zbistriti si moram glavo.

V ponedeljek komaj funkcioniram v službi. Naporen vikend. Zazvoni mi telefon. Ah ne. Od kod se je spet ta vzel. Poročen kolega, star toliko kot je zapisano v beležnici. Pravzaprav je izdelan po opisu iz beležnice. Le eno napako ima. Poročen je!!!!!! Aha, saj v beležnico sploh nisem zapisala, da naj bo moj idealni moški samski. Joj, saj res. Moram jo nujno dopolniti. Ja, še zadnja alineja – moj idealni moški je samski. Skrbno shranim svojo knjižico.

Mine teden dni. Ne morem se določiti, ali naj se prepustim mikavnemu 23-letniku. Ne naredim koraka. Ignoriram ga. Srečam kolega, ustvarjenega zame. Le eno napako ima, tudi ta je poročen in ima otroke. Pravi, da me ima rad. Da bi se lahko kaj dobila. Da seveda. Ampak imaš napako. Prstan.

Pri vsem tem se neznansko zabavam. Smeji se mi. Kljub vsemu je življenje neizmerno zabavno. Prijatelju potožim o svojih nesojenih moških, vsak z samo eno majhno napakico. Potolaži me, da peti bo pa sigurno pravi….. Ja, me zanima. Verjetno bo poklical navihan 23-letni žrebec ali pa sprememb v intimnem življenju željan odrasel idealen princ. Rrrrriiiinnnnggg. “Ja, ja saj razumem, da danes nimaš časa, vem, žena te čaka doma”. Life is funny. Beležnica pa še vedno leži na moji mizi …