Kakšen bi bil svet, če bi …

… preživeli več časa v notranji tišini, v stiku s samim seboj, v stiku z božanskim občutkom?

Danes mnogi ljudje ure in ure preživijo na Facebooku. Spremljajo te in one objave, objavljajo svoje dogodivščine, izlete, projekte, razmišljanja, vpoglede … Spet drugi čisto vsako svojo aktivnost »ovekovečijo« preko slik – sedaj sem tu, sedaj grem tja, uživam tu, uživam tam … Spet tretji, ki morda niso v partnerski zvezi, preko svojih objav sporočajo, da si želijo ljubezni in pristne bližine sočloveka.

Kljub vsej sodobni tehnologiji smo dejansko bolj oddaljeni eden od drugega in tudi od samega sebe. Tudi meni osebno se je včasih prav »mučno« meniti s kakšnim prijateljem ali prijateljico, da bi se dobili v živo, na kavi, na klepetu, ob kakšni športni aktivnosti ali na sprehodu v naravi. Zakaj?

So trenutki, ko se moraš »najaviti« celo mesec dni vnaprej, da prideš na vrsto. Kje so časi, ko si se čez vikend preprosto zapeljal do prijatelja ali prijateljice, se pojavil na vhodnih vratih in so te bili iz srca veseli: »O, lej Robert je prišel na obisk. Dobrodošel!« Če danes kaj takšnega storim se drugi osebi zdim, kot da sem Marsovec, ki je padel z Marsa direktno pred njena vrata. Po eni strani hecno in smešno, a po drugi strani žalostno.

Da se vrnem še k začetku današnjega zapisa. Če bi vsak navdušen »Facebookovec« preživel vsaj pol ure dnevno v meditaciji namesto na Facebooku, mislim, da bi bil naš svet precej bolj prijazen, ljubeč in radosten. Svet, kakršnega si želimo, se gradi preko notranjih občutkov, preko stika s čisto zavestjo in ne preko različnih lajkov, komentarjev in delitev.

Biti v stiku s samim seboj, s svojo globoko tišino, z notranjo globino, s svojo intuicijo in v stanju brez misli … to je za marsikoga višja matematika. Vse bolj smo povezani v »iluzijskem« virtualnem svetu, a hkrati vse manj povezani med seboj in tudi s seboj.

Svet v katerem živimo postaja tako hiter in vedno bolj »zabukiran« z različnimi zunanjimi obveznostmi. Če nismo stalno »zaposleni«, da nekaj ne počnemo, da nekam ne gremo, takrat se počutimo sami in osamljeni. Zakaj? Ker nas nihče od naših bližnjih ni nikoli naučil kako biti sam-a s seboj, kako se povezati s svojim bistvom in neskončno inteligenco.

Če bereš ta zapis … Kaj boš ti od danes dalje storil-a, da boš bolj povezan-a s samim seboj in s svojimi notranjimi občutki? 🙂