Kako so otroci v Srbiji in Rusiji ponovno slišali?

Za navdih, kaj vse je mogoče in da res nikoli ne smemo obupati, ne glede na to, s kakšno slušno diagnozo se soočamo, navajam odlomek iz knjige LORA – Pot mladosti in zdravja, ruske avtorice Larise Fotine.

Ko sem bila zadnjič v Beogradu, so k meni pripeljali 18-letnega mladeniča, ki je od znanca izvedel, da je bil v naši prejšnji skupini nek mladenič, ravno tako gluh kot on, ki je začel spet slišati. Nosil je slušni aparat in zelo slabo govoril, njegov avdiogram je bil slab. Vendar si je res zelo močno želel, da bi slišal in je vsak dan prihajal na tečaj in vztrajno delal… Pritoževal se je, da so ga začela boleti ušesa, pojavili so se mu nekateri neprijetni občutki – občutek polnosti, zamašenosti, utripanja …

Vsakdo bi moral videti njegove oči, kajti iz njih je sijal neskončen navdih, močna želja in vera … Cela naša skupina je navijala zanj, vsak dan na tečaju so ga spraševali: “Kako je …?” Zadnji dan je začel malo slišati in to je bil naš skupni praznik. Videti je bil kot slavljenec, kar žarel je, oddajal je radost in srečo. Dva tedna kasneje, ko sem se oglasila po telefonu, so mi povedali, da se je glede na zadnji opravljeni avdiogram njegov sluh izboljšal za 9 %!

Ni dobro, da gredo mnogi gluhi otroci v šolo za gluhoneme. Kasneje več ne uporabljajo ušes, njihova komunikacija se odvija preko mimike in kretenj (gestikulacije). V resnici bi se lahko dvignili iz globin tišine, toda tega ne poskušajo, ker so obkroženi z enakimi nesrečniki kot so sami. Tragedija je v tem, ker se ti otroci navadijo na vakuum zvoka.

V preteklosti smo izbirali ljudi z okvarami sluha. Obstajajo mnoga obolenja ušes in naša metodologija ne zajema vseh bolezni, ker je patologija sluha izjemno različna. Hvala Bogu se nam ni treba sramovati: po 9-10 dneh vaj se praktično vsem našim učencem izboljša sluh.

Dolgo časa smo se spopadali z dilemo, ali naj poskusimo zdraviti otroke iz šole za gluhoneme. Ves čas nas je zaviral nek strah pred neuspehom, vendar zaradi strahu pred porazom pogosto izgubimo voljo za pobudo. In tako, povsem slučajno, je v našo skupino prišla skupina otrok iz takšne šole, ki je bila v Jekaterinburgu. Nad tem smo bili navdušeni.

Prvi razlog je bil spoznanje, da jih kot brezupne primere nikjer na svetu ne zdravijo. Drugi razlog so bile težave v komunikaciji. A vendar je kar naenkrat prišla nepričakovana radost, saj so nekateri precej hitro začeli slišati močan hrup, nato pa tudi naše glasove. Ostali otroci so se priključili skupini, ko so videli napredek sovrstnikov. Nekateri so bili žalostni, ker je bil pri drugih napredek, pri njih pa ga še ni bilo. Na koncu, po določenem času, so uspeli izboljšati sluh tudi oni.

Lahko si samo zamislite: izboljšanje so doživeli vsi otroci. Neverjetno, a resnično.

Tako pravi Larisa v svoji izjemni knjigi. Navdihujoče, kajne? Ti dve resnični zgodbi sta nam vsem lahko v oporo, opomin in navdih, da je sprememba možna, da v informacijskem polju obstaja zapis o boljšem sluhu, le na pravi gumb moramo znati pritisniti in izbrati primeren postopek, ki nas pripelje do tja.