Česa vsega smo zmožni?

Včasih se sprašujemo kaj vse bi lahko storili, če bi imeli določene zmožnosti, znanja, sredstva in sposobnosti, toda ker jih »nimamo«, si mislimo, da tega pač ne moremo narediti. Kakšna zmota!

Ljudje smo zmožni marsikaj, pa čeprav nam vsa okolica govori, da nam ne bo uspelo, da smo premalo pametni, da imamo premalo sposobnosti, da imamo premalo denarnih sredstev, da imamo premalo _____________ (vpišite sem sami, kaj vam govorijo, da imate premalo).

Moja najnovejša knjiga SRČNE ZGODBE, ki je izšla v teh dneh, je polna podobnih zgodb, ko so avtorjem in hkrati tudi glavnim junakom življenjskih zgodb govorili, česa vsega niso zmožni, a so se znali usmeriti na tisto, kar želijo in ne na tisto, kar »ne zmorejo«. Preprosto, sledili so svojemu srcu in uresničili svoje sanje.

Ena izmed življenjskih zgodb, ki me je v zadnjem času zelo navdihnila, pa je zgodba o Joe Vitalu, znanemu ameriškemu predavatelju in piscu knjižnih uspešnic. Pred dnevi sem na njegovem blogu (obisk toplo priporočam saj ima zanimive in poučne zapise) zasledil zelo zanimiv zapis.

Joe Vitale, avtor številnih knjižnih uspešnic, člankov in zapisov na blogu, uporablja pri tipkanju oz. pisanju na računalnik le dva svoja prsta. Sam pravi, da ju zna uporabljati izjemno hitro, kar mu verjamem, saj če ne bi znal tako zelo učinkovito zaposliti svoja dva prsta, ne bi napisal toliko knjig in zapisov na blogu.

Ko boste naslednjič rekli, da ne morete napisati knjige, zato ker ne znate tipkati, se zgledujte po Joeju. Če je njemu uspelo natipkati toliko knjig, člankov in zapisov na blogu, potem lahko vam z uporabo dveh prstov, ali pa morda treh ali štirih, uspe napisati novo biblijo.

Sam imam, kar se tiče tipkanja, izjemno srečo, kajti obiskoval sem srednjo ekonomsko šolo, kjer smo imeli v prvem in drugem letniku tudi strojepisje. Od vseh predmetov iz srednje šole mi le praktično znanje iz slednjega koristi v resničnem življenju. V drugem letniku strojepisja smo se učili tudi poslovne korespondence (sestavljanja pisem) in slednje mi je bilo v veliko pomoč, ko sem čez leta pisal ponudbe za zaposlitev.

Moram reči, da sem izjemno hvaležen svoji strogi, a po srcu izjemno dobri učiteljici strojepisja, da nas je takrat bolj na »trdo« prijela, saj smo se le tako lahko naučili hitro in brez napak tipkati.

Ko razmišljam o srednješolskih programih in predmetih, se sprašujem, zakaj vsaka srednja šola nima za obvezni predmet strojepisja. Dandanes, v dobi računalnikov, je hitro tipkanje izjemnega pomena za večjo učinkovitost na delovnem mestu in za odgovarjanje na e-pošto in ostale dopise, ki jih dobivamo.

Izgovori, da nečesa ne zmoremo ali ne znamo, bodo v družbi vedno prisotni, a le od nas samih je odvisno, kako se bomo odzvali. Če znani pisatelj lahko napiše več kot 20 knjig zgolj z dvema prstoma, potem se naslednjič, ko vas bo nekdo »opomnil«, da ne morete postati pisatelj, ker ne znate tipkati, spomnite na Joejev primer in preprosto vzemite računalnik in začnite tipkati.

Naj vam še jaz nekaj zaupam o sebi, česar ne ve vsakdo. Do sedmega razreda osnovne šole sem pisal le s svojo levo roko, kar pomeni, da sem bil levičar. Nekako konec sedmega razreda osnovne šole pa sem kar tako, spontano začel pisati tudi z desno roko. Naprej svoje ime, nato svoj priimek, dodal sem naslov, telefonsko številko, pa eno besedo, drugo besedo, tretjo … in kmalu sem znal z desno roko pisati tako dobro, kot pa z levo.

Danes 80% svojega ročnega pisanja opravim z desnico, preostalih 20%, pa z levico. In veste kaj je pri tem najlepše? S tem, ko pišemo z obema rokama, (ne)zavedno krepimo povezave med levo in desno možgansko polovico.

Vse se da, le hoteti je treba, imeti voljo, biti vztrajen in pogumen. Primeri iz življenja potrjujejo, da je vse mogoče in da smo sami ustvarjalci svojega življenja. Že Norman Vincent Peale je pred mnogimi leti modro dejal: »Zmorem, če to verjamem!« In res je tako – zmoremo, če le verjamemo vase.