Življenje je kot tobogan

V naših življenjih ne gre vedno vse naravnost in gor, kajti narava oz. vesolje ne delujeta po načelu ravnih črt, temveč je vse neprestano gibanje v različnih smereh. Enkrat smo spodaj, drugič zgoraj, enkrat levo, drugič desno, pa spet spodaj in nato zgoraj. Če rečem, da je življenje kot tobogan, sem povedal bistveno. Tudi ko se sam oziram, kaj vse sem že doživel v svojem življenju, opažam, da sem bil tako zasebno kot poslovno enkrat na vrhu, drugič na dnu in spet na vrhu ter spet na dnu. Življenje ni statično, temveč je nenehno gibanje, spreminjanje in rast.

Vse v vesolju stremi od manj k več. Če ima človek idejo, denar že nekako najde pot do te ideje. Nekdo je nekoč zelo lepo dejal: »Denar ne privleče ideje, a dobra ideja vedno privabi denar.« To pa je seveda odvisno od tega, ali si človek res želi uresničiti svojo zamisel. V primeru, da si podzavestno ne želimo, da bi se določena ideja realizirala, dajemo energijo »nerealizaciji« in potem se zgodi, kar se zgodi – neuresničena ideja. Tisto, čemur posvečamo pozornost in na kar mislimo, namreč raste.

V vesolju je vse vibracija in energija. Karkoli počnemo, vedno imamo opravka z energijami. Znanstveniki so pred časom to energijo tudi odkrili in jo poimenovali »gluon«, ali z drugimi besedami – tisto, na kar se nekaj prilepi. Naše misli so resnično lepljive, in ko se dovolj zgostijo, se zgodi materializacija naših misli. In če bomo dobro pomislili, čisto vse, kar uporabljamo dandanes in nam je samoumevno, kot to, da dihamo zrak – vse se je začelo v mislih.

Tudi sam sem že večkrat imel zanimive ideje, a sem z njihovo realizacijo poskušal vse preveč na hitro in na silo, zato sem temu ustrezno dobil »udarec po glavi«. Takoj ko sem se prepustil toku, začenjal razumeti zakon vzroka in posledice, zakon neprekinjene spremembe energije, zakon relativnosti, zakon obeh spolov, zakon nasprotij, zakon vibracije in privlačnosti ter zakon skladnosti, sem ugotovil svoje zmote in napačne pristope.

Najbolj zanimivo je, da se v zadnjem času ponovno vračam k temeljem, k starodavnim in že zdavnaj odkritim življenjskim resnicam. Spoznal sem, da je svet energij in misli v našem življenju veliko bolj pomemben, kot pa bi si marsikdo mislil.

Odgovor na vsa vprašanja, pa naj si bo vprašanje: »Zakaj se mi vedno to dogaja?« ali pa »Kako naj izboljšam svoje življenje?« ali pa »Kako naj se znebim strahov?«, je skrit v nas samih, v našem nezavednem. Vse odgovore že poznamo in znanje nam je dostopno, le ozreti se je treba navznoter namesto navzven. Naš zunanji svet je odraz našega notranjega sveta, naših misli, naših energij in konec koncev tudi naših strahov.

Težko je verjeti, da je v vesolju vse tako zelo enostavno in da je VSE ENERGIJA. Misel je energija, dotik je energija, poljub je energija, veselje je energija, strah je energija, objem je energija, nasmeh je energija, beseda je energija, denar je energija, ljubezen je energija, sovraštvo je energija, pogovor med dvema človekoma je energija … Naštevanje bi lahko nadaljeval v nedogled.

Tudi besede, ki vam jih pišem v tem trenutku, so energija. Nekatere knjige me pritegnejo k branju, druge ne. Z nekaterimi ljudmi se odlično razumem, v njihovi družbi sem nasmejan, sproščen in poln energije, spet z drugimi pa kljub najboljšim namenom ne morem »priti skupaj«. Zadnjič mi je dober prijatelj dejal, da se je razšel s punco, ker med njima ni bilo prave energije in se je počutil energetsko izpraznjenega. Tudi na enem zadnjih predavanj v Ljubljani, ko sva predavala z Robijem Liscem, so udeleženci spet govorili o tem, kako
pozitivna energija je bila na predavanju.

Energije res ne moremo videti z očmi (no, vsaj zaenkrat ne, a ne pozabimo – nekateri ljudje lahko vidijo človeško avro, ki pa ni nič drugega kot energija), jo pa lahko začutimo z drugimi čutili. Svet energij je po svoje skrivnosten, toda ko ga razumemo, se nam odpre povsem novo obzorje, nov pogled na življenje in dogodke, ki se nam dogajajo. Razmislite o svojih odnosih z drugimi ljudmi in o tem, ali jim energijo dovajate ali jemljete. Odgovor na to vprašanje vas utegne močno presenetiti …

Začeli smo z mislijo, da je življenje kot tobogan, in še zaključimo v tem kontekstu. Ste že kdaj gledali otroke, kako se igrajo na igrišču in se spuščajo po toboganu? A ne mislim, da ste jih opazovali zgolj površno, temveč tako, da ste se posvetili vsakemu njihovemu gibu. Ali ste opazili, kako so brezskrbni, kako znajo uživati, vriskati, vpiti, jokati, ko se igrajo in spuščajo po toboganu? Živijo le za ta trenutek, 100-odstotno so prisotni pri stvari, ne razmišljajo o skrbeh, temveč se popolnoma predajo igri z vsakim delčkom svojega bitja.

Le kaj vse bi mi lahko dosegli v svojem življenju, če bi se zgledovali po teh otrocih na igrišču in se predali delu, odnosom, partnerju, prijateljem, športu … z veseljem, igrivostjo in odvrgli svoje strahove? Res osupljivo, kajne?