Mudi se mi … Nimam časa

Ljudje venomer govorimo o tem kako zelo se nam mudi, kako zelo malo imamo časa. Včasih nimamo niti toliko časa, da bi nekomu odgovorili na njegovo povabilo oz. sporočilo. Ko sem bil prejšnji teden v Mariboru sem bil prepričan, da bom zadnji dan bivanja v Mariboru (od 11.00 pa vse tja do 14.00 ure) preživel v družbi prijateljev in prijateljic iz Maribora ob kavici in prijetnem klepetu.

Že zgodaj zjutraj sem trem svojim prijateljem in prijateljicam s Štajerskega konca poslal SMS, če bi se dobili oz. če imajo čas za kavico in klepet. Čez pol ure sem žalostno ugotovil, da nihče ni imel niti toliko časa, da bi napisal SMS sporočilo in mi na kratko odgovoril: »Žal mi je Robert, a danes sem preveč zaseden(a). Se vidiva drugič.« V času hitenja in naglice smo že čisto pozabili na osnoven bonton, da če nas nekdo nekam povabi, da je razumljivo, da se na njegovo povabilo odzovemo ali pa se opravičimo.

Ko govorim enkrat z enim, enkrat z drugim človekom mi le-ta venomer ponavlja kako zelo je zaseden, kako zelo malo časa ima. Vse bolj in bolj se predajamo temu, da ura kroji naš dan in ne pa, da bi si mi sami na podlagi svojih občutkov krojili dan. V današnjem svetu naglice in hitenja smo se že čisto pozabili ustaviti in prisluhniti svojemu srcu. Kaj sploh želimo sedaj storiti? Delamo tako, kot želijo drugi. Naredimo to, kar želijo drugi. Živimo tako, kot želijo drugi. Vendar pa smo ob vsem tem povsem pozabili nase, na svoje želje. Kaj pravzaprav želimo? Kaj hočemo doseči? Kam hočemo iti?

Spet drugič, pa na jutri venomer odlagamo kar bi lahko storili že danes in potem se sprašujemo, kako to, da nimamo jutri časa. Jutri bomo poklicali svojo najdražjo ali najdražjega. Jutri bomo naredili delo, ki nam ga je šef naročil. Jutri bomo napisali članek, za katerega nas urednik prosi že celo večnost. Jutri se bomo začeli ukvarjati s športom. Jutri bomo začeli varčevati. Jutri bomo začeli živeti bolj zdravo in bomo prenehali kaditi. Jutri … A velikokrat naše želje ostanejo le še prazen – nekoč, kajti ta jutri, ki si ga tako želimo nikoli ne pride.

Toda, kdo ima zagotovilo, da bo res še en jutri? Neka zelo dobra prilika o modernem življenju govori ravno o tem, da imamo zase čas in da si ga moramo vzeti.

Živali so se zbrale na zborovanju in se začele pritoževati, da jim ljudje vedno kaj jemljejo.

• »Meni jemljejo mleko,« je rekla krava.
• »Meni jemljejo jajca,« je rekla kokoš.
• »Moje meso jemljejo za slanino,« je rekla svinja.
• »Mene lovijo zaradi mojega olja,« je rekel kit.

In tako naprej …

Na koncu se je oglasil polž. »Jaz pa imam nekaj, kar bi ljudje imeli raje kot vse drugo. Nekaj, kar bi mi gotovo vzeli, če bi le mogli. Imam ČAS.«

Z vami je ravno tako. Na voljo imate ves čas, kar ga je na svetu, če bi si ga le hoteli vzeti. Kaj vas zadržuje?