
Kako v življenju napredujemo in rastemo?
Pravijo, da se brez muje še čevelj ne obuje. Mislim da to drži za skoraj vsa področja v našem življenju. Če želimo nek napredek, rast in razvoj, je potrebno, da počnemo nove stvari in da razbijemo vsakodnevno rutino.
Problemi, izzivi in težave v življenju so za marsikoga nebodigatreba, vendar, če smo čisto iskreni, pogosto ravno ob teh različnih življenjskih težavah in izzivih najbolj napredujemo in osebnostno rastemo.
Obstanek v »coni udobja« je sicer prijeten, ni se nam potrebno naprezati, a hkrati je to tudi znak, da smo prenehali rasti in se razvijati. Vse v naravi stremi k temu, da se razvija, raste, izboljšuje, prilagaja, nadgrajuje … In tudi sam človek pri tem ni izjema.
Ko pridejo v naše življenje »nevihtni dnevi«, takrat nismo največji izraz sreče, radosti in navdušenja, toda sčasoma, ko premagamo vse te nevihtne izzive, ponavadi spoznamo, da smo ravno zaradi tega »nevihtnega« dogodka naredili največji preboj na določenem področju.
Premikanje mej … slednje je pri meni že od zgodnje mladosti na »to do listi«. Zaradi svojih slušnih preizkušenj sem se za marsikaj moral potruditi bolj kot ostali in vložiti več časa, energije, in kasneje na poslovnem področju tudi denarja, da sem uspel nekaj doseči.
V prvem razredu osnovne šole so me želeli »vtakniti« v posebno šolo, ker so »strokovnjaki« menili, da nisem primeren za običajno osnovno šolo. K sreči sem poleg staršev imel še nekaj drugih angelov varuhov, ki so bili mnenja, da je moja šolska pot začrtana v smeri standardnega izobraževanja.
Zaupanje strokovnjakov vame ni bilo nič večje, ko sem se vpisal na srednjo šolo. Takrat so, kljub temu, da sem uspešno opravil sprejemni izpit, razmišljali, da bi me zaradi mojih »slušnih zmožnosti« zavrnili. K sreči se je takrat postavila zame moja kasnejša razredničarka, ki je dejala: »Zakaj pa ne bi fantu dali možnosti?« In res … Zakaj pa ne? Na drugo šolo bi se še vedno lahko prepisal, če mi na tej ne bi uspelo.
Po zaključeni srednji šoli sem se odločil za Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, in spet mi je uspelo tisto, kar je bilo »nemogoče« – uspešno sem opravil sprejemni izpit in nato tudi po petih letih študija zaključil fakulteto. In to z desetko. Diploma, ki sem jo napisal na temo govorništva, pa je bila temelj mojega kasnejšega tečaja in seminarja javnega nastopanja.
Tudi na področju podjetništva mi niso pripisovali nekih posebnih možnosti za uspeh, a sedaj že več kot 15 let kolikor toliko uspešno krmarim podjetniško barko. Seveda so bili tudi padci, polomi, neuspehi, v določenih trenutkih sem se spraševal, ali naj sploh še nadaljujem s svojo podjetniško zgodbo ali ne. Ne štejem več, kolikokrat sem že imel vsega poln »kufer«, vendar božanska milost je še vedno vse tako uredila, da so se zadeve zložile na pravo mesto.
V mesecu aprilu sem postavil še en mejnik, ki bo marsikoga navdihnil, da si bo ne glede na življenjske preizkušnje, s katerimi se sooča, upal narediti več oz. slediti samemu sebi, svojemu srcu in svojim željam. Za kaj gre? Realiziran je bil plesni projekt z naslovom Project Corazón.
Več o tem zanimivem in navdihujočem plesnem projektu ter kako in zakaj je nastal projekt, je opisano tukaj. Foto utrinke in posnetek plesnega nastopa (generalka in premiera) pa si lahko ogledaš tule.

Zakaj pišem o tem? Preprosto zato, ker v življenju lahko napredujemo in rastemo le, če se premaknemo iz cone udobja, in da počnemo stvari, ki jih do sedaj nismo počeli. Ali pa da počnemo stvari na malo drugačen način, kot smo jih do sedaj. Če bi mi kdo pred 20-imi leti dejal, da bom plesal in da bom celo imel plesni nastop, bi ga poslal na Luno. Takrat sva bila jaz in ples povsem drugi svet. A časi se spreminjajo. Mislim da je bilo to leta 2006 ali 2007, ko sva z mojo takratno partnerico šla na predstavitev salse. Zame je bila prava muka, nič mi ni bilo logično, in zdelo se je, da ples preprosto ni zame. Pač, Robert ima dve levi nogi. 😉
Stvari so se spremenile poleti leta 2011, ko sem šel na intenzivni tečaj salse, in čeprav sem se na prvih srečanjih na tečaju vedel kot slon v trgovini s porcelanom, mi je vseeno z vadbo, voljo in vztrajnostjo uspelo, da sem osvojil tisti osnovni korak – mambo, nato še rumbo, cross body, levi obrat, desni obrat, suzy q in še bi lahko našteval.
Lansko leto sem na plesnem področju naredil ponovno spremembo – z linijske salse sem prešel na kubansko. In to je bil zame res izziv. Kot da bi se ponovno učil čisto od začetka. Možgančke je bilo treba natrenirati, kajti koraki so malo drugačni in namesto z levo nogo naprej, gre moški z levo nogo nazaj. Če potem moj plesni nastop pogledaš v luči, da kubansko salso plešem le dobrih 8 mesecev, je potem še toliko bolj neverjeten.
Ni ga človeka, ki se v življenju ne bi srečeval s takšnimi ali drugačnimi življenjskimi preizkušnjami. Vsi jih imamo. Ni vedno vse tako oh, ah in sploh, kot se zdi, ko pogledaš Facebook objave. So tudi trenutki, ko imaš vsega poln kufer in se ti jebe za vse. Dobesedno. A ravno skozi takšne trenutke šele prepoznaš svojo notranjo moč, da narediš preboj in korak naprej ter se izvlečeš iz blata.
Najmogočnejši trenutki v naših življenjih niso vedno prijetni, uspešni in pozitivni, a ravno ti trenutki »slabosti« so nam pogosto pomagali, da smo napredovali, rasli in se razvijali ter postavili nove osebne mejnike.
Če se v tem trenutku srečuješ s katerikoli izzivom, vprašanjem, dilemo in se sprašuješ, kako naprej, vedi da nisi edini oz. edina. Dobri prijateljici sem pred časom v SMS-ju napisal tudi sledeče, ko me je spraševala, odkod mi toliko poguma in moči: »Kaj pa mi drugega preostane? Takrat, ko se vdaš, je začetek konca …«
Želim ti, da pogumno, odločno in radostno hodiš po svoji poti še naprej!