Kako sami določamo svojo resničnost?

V tokratnem članku si bomo preko dveh praktičnih eksperimentov ogledali, kako naše misli vplivajo na našo materialno resničnost, odnose, življenje … in na to, kaj se nam v določenem trenutku dogaja.

Prvi primer se je zgodil na začetku 20. stoletja v Londonu. Angleški znanstvenik Francis Galton je nekega dne opravil naslednji poskus:

Preden je šel na vsakdanji jutranji sprehod po Londonu, si je trdno vcepil v zavest: »Sem najbolj osovražen človek v Angliji!« Za nekaj minut se je osredotočil na to predstavo, ki je bila podobna samohipnozi, nato pa šel kot vedno na sprehod.

Toda ta ni trajal dolgo, kajti zgodilo se je tole: Nekaj mimoidočih ga je ozmerjalo ali se obrnilo proč z odporom na obrazu. Neki pristaniški delavec, ki je šel mimo, ga je tako sunil s komolcem, da je padel v blato. Zdelo se je, da je ta odpor prešel celo na živali. Ko je šel mimo fijakarski konj, ga je le-ta brcnil, tako da je znova padel po tleh.

Ko se je ob tem zbrala manjša skupina ljudi, so se postavili na kočijaževo stran, zaradi česar je Francis Galton pobegnil in se raje hitro vrnil domov.

Iz te zgodbe se lahko naučimo, da človek ni tisto, kar misli, da je, ampak tisto, kar misli. Torej, če mislimo o sebi pozitivne, radostne in vesele misli, to vpliva ne samo na nas, temveč to zaznajo tudi drugi ljudje. Ali povedano še nekoliko drugače – ni potrebno, da okolju posredujemo svojo notranjo naravnanost z besedami: ljudje jo preprosto »začutijo«.

Kakšna je naša miselna naravnanost (sugestija, avtosugestija), ko se sprehajamo med ljudmi? Si mislimo: »Sem najbolj priljubljen človek v Sloveniji!« ali pa nasprotno, kot si je sugeriral Francis Galton? Ali pričakujemo, da nas bodo drugi ljudje »zavrnili«, se obrnili stran, se nam morda posmehovali, ali pa nasprotno, da bodo do nas prijazni, nasmejani in veseli naše družbe?

Naše pričakovanje in naša notranja vibracija, ki jo začutijo drugi ljudje, določata odziv okolice. Zakaj si torej ne bi rajši predstavljali vsega najboljšega o sebi (rodilnik zaradi nikalnega povedka!)? Svet je namreč le ogledalo tega, kar občutimo v svoji notranjosti. Kakor znotraj, tako zunaj velja tudi v medosebnih odnosih.

Obstaja še en zelo zanimiv eksperiment, ki se imenuje Schrödingerjeva mačka. Gre za poskus, ki ga je izdelal avstrijski fizik Erwin Schrödinger. Zgodba gre takole:

V zapečateni škatli sedi mačka. S škatlo je povezana naprava, ki vsebuje radioaktivna atomska jedra in posodo s strupenim plinom. Na napravo mačka ne more vplivati. Če jedro razpade, bo oddalo delec, ki sproži napravo in ta odpre posodo, tako da plin mačko ubije. Če jedro ne razpade, mačka preživi.

Gledano na kvantno mehanski ravni neopazovani delec predstavlja superpozicijo (obstaja sočasno) »razpadlega« in »nerazpadlega jedra«. Ko opazovalec odpre posodo, vidi le »razpadlo jedro/mrtvo mačko« ali »nerazpadlo jedro/živo mačko«.

Kaj vidimo, ko odpremo škatlo? Živo ali mrtvo mačko? Gre za naše stališče opazovalca, ali z drugimi besedami – vidimo tisto, kar pričakujemo. V tem trenutku obstaja več možnosti rešitve določenega »problema«, in na kvantni ravni sočasno obstaja več različic možnega razpleta dogodka, mi pa s svojimi misli odločimo, kateri dogodek se bo uresničil.

Če pogledamo svetovne dogodke, potem razumemo, da so množični mediji v bistvu »programatorji« kolektivne (pod)zavesti s strahom, jezo, gnevom … Napoleon Hill zelo lepo opredeli »propagando«, in sicer takole: »Propaganda je kakršnokoli orodje, načrt ali metoda, s katero lahko vplivaš na ljudi, ne da bi se zavedali, da so pod vplivom ali da so vir vpliva.« V razmislek še tole – če ne bi nihče spremljal množičnih medijev, potem tudi ne bi bilo možnosti vzpostaviti gospodarske krize, depresije, strahu …

Oba malo prej omenjena eksperimenta nam potrjujeta to, kar znanstveniki, ki se ukvarjajo s kvantnimi delci, že dolgo časa vedo – da je rezultat določenega preizkusa odvisen od pričakovanj znanstvenika. Pojdimo še korak naprej in poglejmo, kako se to praktično odraža v našem življenju.

Gremo k zdravniku in le-ta nam po vseh pregledih sporoči določeno diagnozo. Lahko da smo zdravi, lahko pa da ne. Vzemimo, da nam zdravnik sporoči neprijetno novico, da imamo takšen in drugačen zdravstven problem. Pričakovanje zdravnika (in s tem tudi naše zaupanje vanj) v zvezi s tem, ali je to zdravstveno stanje ozdravljivo ali ne, določa, kako uspešno bo zdravljenje.

A ni vse odvisno le od zdravnika – odvisno je tudi od zapisa na kolektivni ravni, ali z drugimi besedami, če na kolektivni ravni že obstaja oseba, ki je uspešno pozdravila to bolezen. Seveda pa je med drugim ključna tudi naša miselna naravnanost, ali se bomo pozdravili ali ne. Kako se sami vidimo? Si želimo ozdraveti oz. ali sploh še imamo željo do življenja in s tem potrebo po ozdravitvi?

Česa se lahko iz tega naučimo? Mi smo vzrok, bodisi zavestni, bodisi podzavestni, da se nam v življenju dogaja, kar se nam dogaja. Naše misli, ki so jasno predstavljene, se ponavljajo in so napolnjene s čustvi, postanejo naša resničnost. Vse, kar imamo v življenju, dobro in slabo, je bilo ustvarjeno s pomočjo naših misli in čustev.

Misli so stvari in sčasoma postanemo tisto, o čemer ves čas razmišljamo. Če spremenimo svoje mišljenje, spremenimo življenje.