Kaj nas omejuje?

Ljudje imamo mnogo želja, sanj, upov, pričakovanj, ciljev … vendar pa pogosto uresničimo le majhen delček teh. Zakaj je temu tako? Kaj nas omejuje, kaj nas zadržuje? Zakaj si ne upamo biti kot majhni otroci in poseči po zvezdah in slepo verjeti v najboljše ter zaupati življenju?

Razlogov je na tisoče, saj ima vsak človek svojo življenjsko zgodbo, svoje poslanstvo, svojo pot in smisel. Tisti, ki so v življenju uspeli, so včasih imeli celo težje začetne »pogoje« za uspeh in okolica jih mnogokrat ni razumela ter jih je ignorirala in zasmehovala. A kljub vsem negativnim vplivom in mnenjem okolice so ti ljudje imeli pred seboj cilj, ki so ga videli s svojimi »notranjimi« očmi. Verjeli so vanj, zaupali in si ga tako živo predstavljali, kot da je že tukaj in zdaj.

Če povem v prispodobi – predstavljajte si, da ste na prizorišču velikega potresa ali na kakšnem pogorišču, kjer je pred nekaj urami divjal hud požar. Vse naokoli vas je porušeno, požgano, ulic in hiš sploh ne prepoznate. Okoli sebe vidite to, kar je vidno – žalost, obup, nesrečo in ruševine.

Potem pa se na prizorišču teh ruševin, joka in gorja pojavi mlad človek, ki je arhitekt. Čeprav je vse naokoli še vedno porušeno, požgano, skratka v res žalostnem stanju, on vidi s svojimi notranjimi očmi nove stavbe, nove ulice, šole, ceste, stanovanja …

Novo resničnost si tako živo predstavlja, da komaj čaka, da vzame v roke svinčnik in ravnilo ter svojo vizijo zlije na papir. Mine nekaj let in na tem kraju ni več sledu o kakršnemkoli pogorišču, ruševinah in potresu. Povsod naokoli so nove hiše, zelenice, sprehajalne poti, vrtci, šole, poslovne stavbe, skratka v ta kraj so ponovno prišli upanje, veselje, radost in sreča.

Podobno, kot je ponazorjeno s tem primerom, je tudi z našim življenjem. Če bi bili nad njim tako navdušeni kot mladi arhitekt, bi vzeli v roke svinčnik, ravnilo in papir ter izlili iz sebe svoje vizije, sanje, cilje – svojo resničnost bi ustvarili najprej na papirju, nato pa bi se ta slika pojavila tudi v našem vidnem svetu.

Omejitve, ki jih imamo, so ponavadi plod našega razmišljanja, naših strahov in nezaupanja v življenje, ker mislimo, da si ne zaslužimo najboljšega, kajti v mladosti so nas učili, da je grešno biti uspešen, bogat in srečen. Zato, spremenimo svoje misli, svoje miselne vzorce in se podajmo na pot, po kateri bi morali iti, a iz takšnih ali drugačnih razlogov nismo šli.

Ustvarimo si resničnost, kot si jo zaslužimo – najboljšo, najprestižnejšo, najodličnejšo!