Žeblji v ograji

Pred več kot trinajstimi leti, jeseni leta 2000 sem dobil e-pošto v hrvaščini s spodnjo zgodbo. Takrat sem se odločil, da omenjeno zgodbo prevedem v slovenščino in jo pošljem prijateljem po e-pošti, saj je poučna in zanimiva. Sedaj, ob koncu leta 2013 jo delim s teboj, draga bralka, dragi bralec bloga.

Majhen fant, ki se je večkrat slabo obnašal, se je nekega dne močno razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko polno žebljev ter mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije en žebelj v ograjo. Prvi dan je fant zabil v ograjo kar 37 žebljev.

V naslednjih nekaj mesecih se je naučil obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev v ograjo, se je počasi začelo zmanjševati. Fant je kmalu odkril, da je lažje obvladati svoje obnašanje, kot zabijati žeblje v ograjo. In končno je prišel dan, ko se ni nič razburil in tudi ni zabil nobenega žeblja v ograjo. Tako je to povedal očetu, in ta mu je rekel, da naj vsak dan, ko se ne bo razburil potegne en žebelj iz ograje.

Dnevi so minevali in prišel je dan, ko je fant povedal svojemu očetu, da ni več žebljev v ograji. Oče je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. Tam mu je rekel: “Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista. Ko nekomu rečeš nekatere stvari v besu, te besede pustijo brazgotine, ki so kot te luknje v ograji.

Človeka lahko zabodeš z nožem, in kasneje nož tudi izvlečeš iz njega. Potem mu sicer lahko neštetokrat poveš, da ti je žal, vendar rana ostane za vedno. Besedne rane ravno tako bolijo kot fizične. Pravi prijatelji so tako redki, kot so redki dragulji. Prijatelji te pripravijo do nasmeha, prijatelji te poslušajo, prijatelji te opogumljajo, ko ti gre slabo, imajo zate lepe in spodbudne besede in njihovo srce je tebi vedno odprto.”

In napotek za leto 2014 – bodi dober/dobra v mislih, besedah in dejanjih z vsemi ljudmi, ki jih srečaš na svoji poti življenja.