Košarica

V košarici ni izdelkov.

Vpliv “družinskega” programiranja in kako ga preseči

V vsaki družini (in tudi družbi širše) so prisotni določeni miselni programi, podzavestni vzorci, ustaljeni načini razmišljanja in delovanja, ter informacije, kaj je dobro in kaj ni dobro za človekovo zdravje in dobro počutje.

Iz izkušenj vem, da je marsikatera informacija, ki jo zasledimo v uradnih medijih (TV, radio, časopis in tudi internet), napačna oz. prikrojena tako, da se n.pr. proda čim več farmacevtskih zdravil. Te informacije so prikrojeno in narejeno tako, da človeku odvzamejo moč, zaupanje in vero v lastne samozdravilne sposobnosti telesa.

Temu programiranju preko množičnih medijev podleže veliko ljudi, saj prave informacije do ljudi pogosto ne morejo dospeti. Šele ko se ljudje soočijo s kakšno zdravstveno preizkušnjo in arzenal uradne medicine odpove, se začnejo obračati v alternativo. A tudi tam ni vse zlato, kar se sveti (a o tem podrobneje kdaj drugič).

Ko sem se letos oktobra odločil, da se udeležim delavnice Body Reset, si nisem mislil, da se bodo določena moja prepričanja postavila na glavo in da se bo razbil en moj globoko zakoreninjen vzorec »strah pred mrazom in vetrom«.

Vzorec »strah pred mrazom in vetrom« je v mojem življenju (bil) prisoten že od zgodnje mladosti. Kolikokrat sem od svoje skrbne mame (očeta) slišal naslednja vprašanja ali nasvete:

  • Ali si dovolj toplo oblečen-a?
  • Ali si vzel-a šal, kapo in rokavice?
  • Pazi, da te ne ujame prepih!
  • Z mokrimi lasmi ne hodi ven!
  • Če si »prešvican«, se moraš takoj preobleči!
  • Vedno se tuširaj s toplo, ali še bolje, z vročo vodo!
  • Ne pij hladnih pijač in ne jej sladoleda pozimi!
  • itd. itd.

Naši starši imajo pač določena prepričanja in naučeni so določenega načina razmišljanja. Saj ne, da nam ne bi hoteli dobro, večinoma nam želijo dobro, a nimajo vedno pravih informacij, in tako nehote »stresajo« svoje strahove naprej svojim otrokom.

Tokrat bom s teboj podelil nekaj »strahov« oz. prepričanj, s katerimi sem se srečaval in sem jih uspešno presegel:

  • Kapa za plavanje in pokrita glava

Odkar sem bil kot šestletni otrok prvič na morju pri babici v Splitu, sem vedno »moral« pri plavanju nositi plavalno kapo. Namreč, mamo je bilo strah, da bi dobil vodo v ušesa, in če bi dobil vodo v ušesa ter bi zapihal veter, bi se lahko zgodilo to, kar se je mojemu očetu – sluh bi se mi lahko še poslabšal.

Tako sem od šestega pa vse do tridesetega leta plaval s kapo na glavi. Dokler mi ena izmed mojih nekdanjih partneric ni pomagala, da sem se tega prepričanja znebil. Plavalne kape tako od tridesetega leta dalje ne nosim več, sem pa še vse do letošnjega poletja plaval z običajno kapo s ščitkom. Saj veš … sonce je škodljivo, ne smeš dobiti sončnih žarkov direktno na glavo in bla, bla …

Ko sem bil letos avgusta na morju, sem ugriznil še v to prepričanje in pustil kapo s ščitkom na obali ter šel plavat brez kape. Moja glava se je veselo bleščala na soncu, in občutek radosti, ki sem ga občutil ob tej »zmagi«, ko sem razbil še eno svoje omejujoče prepričanje, je bil nepopisen.

  • Prepih in veter

To je še eden od globokih družinskih vzorcev, s katerimi sem končno opravil in ga presegel. Od mame sem neštetokrat slišal, da naj pazim na prepih, da naj zaprem okno (v hiši, v avtu …) ali zaprem vrata, da me le ne bo dobil prepih, saj bi se lahko prehladil.

Tudi ko sem šel kdaj ven na sprehod, sem od staršev velikokrat slišal, da naj se pazim vetra, da ni dobro biti na vetru, da veter, bla, bla … In sem se tako izogibal vetru, kolikor se je le dalo. Če je preveč pihalo sploh nisem šel ven, temveč sem bil rajši notri, na toplem.

  • Prehlad

Prehlad (predvsem spomladi in jeseni) je nekakšna stalnica v mojem življenju. Kljub vsem preventivam sem vsaj dvakrat ali trikrat letno imel probleme z dihali, smrkljem in pljuči. Kasneje sem ugotovil, da se mi ti prehladi še bolj pogosto in hitreje pojavijo, ko imam kakšen čustven pretres v mojem življenju (in le-teh ni bilo malo).

Že moj oče je imel težave s pljuči, kar pomeni, da se je družinski vzorec nekako prenesel naprej in ga je (bilo) potrebno dekodirati. Pljuča se po kitajski medicini povezujejo z žalostjo (zavrnjenostjo, zapuščenostjo), in slednji vzorec se mi je v preteklosti pogosto ponavljal.

Na malo prej omenjeni delavnici sem se srečal s posebno tehniko dihanja, ki mi je omogočila, da sem določene pretekle vzorce začel korak za korakom opuščati in sprejemati prepričanje, da ni potrebno, da me je strah vetra, mraza in prehlada ter čustvenih preizkušenj.

Sedaj vem, da imam v rokah mogočno orodje, s katerim si lahko v trenutku pomagam, če oz. ko bom spet kdaj zapadel v kakšno svojo “dramo”. Vem, kaj moram – predihati, zadihati, spustiti, odpustiti …

Po množici različnih tehnik, ki so mi le deloma pomagale, da sem se soočil s svojimi strahovi in omejujočimi prepričanji, sem končno našel dihanje, ki je preprost, a izjemno učinkovit način za razčiščevanje družinskih vzorcev in tudi ostalih »dram«, ki ti prihajajo na pot v življenju.

Torej, ko se boš kdaj v življenju znašel oz. znašla na določeni življenjski prelomnici, v čustvenem brodolomu, s strahom ali z nezaupanjem, se spomni, da imaš pri sebi mogočno orodje – svoj dih, ki ti lahko pomaga, da vse to predihaš, spustiš in nanovo zadihaš s polnimi pljuči, z zaupanjem in z radostjo v srcu.

Želim ti veliko radostnih ter globokih vdihov in izdihov na tvoji poti življenja!

Deli naprej ...
Robert Goreta
Robert Goreta

Predavatelj, pisatelj, pesnik, podjetnik, plesalec.