Ali je to res?

Po nekaj letih mi je spet »naključno« prišlo na pot DELO od Byron Katie. Prebral sem njeno odlično knjigo z naslovom POTREBUJEM TVOJO LJUBEZEN – JE TO RES? in seveda sem ponovno začel izvajati samospraševanje (štiri vprašanja in obrat), katerega sem spoznal že pred več kot desetimi leti.

Pri nekaterih preteklih odnosih nekako nisem mogel zaključiti zgodbe, postaviti mejo, odpustiti in se posloviti. Skratka, preteklost me je še vedno »bremenila«. Odločil sem da, da DELU in njegovim štirim vprašanjem dam priložnost.

Bolj, ko sem raziskoval sebe in se samospraševal, bolj sem začenjal dojemati kako smo ljudje »moramisti«. Pardon, nisem napačno zapisal. Res sem mislil »moramisti« in ne »moralisti«. Zakaj »moramisti«? Zato, ker smo nekako prepričani, da bi se drugi ljudje »MORALI« obnašati na točno določen način, ki nam ustreza.

Nekaj primerov:

• Ljudje bi morali biti do mene ljubeči in prijazni.
• Prijatelji bi mi morali vedno pomagati.
• Partner bi me moral poklicati in sporočiti, da ga ne bo.
• Otroci bi me morali poslušati, spoštovati in ubogati.
• Na e-poštno sporočilo bi moral vedno dobiti odgovor.
• Spodobi se, da drugi odgovorijo na moje povabilo.
• Bonton zapoveduje, da morajo ljudje v tej in tej situaciji ravnati tako in tako.
• Potrebujem tvojo pohvalo saj le tako vem, da sem dovolj dober/dobra.

In še in še bi lahko našteval primerov, toda … Ali so vsi zgoraj omenjeni primeri resnični? Ali bi drugi ljudje res »morali« tako ravnati?

• Ali je res, da bi mi prijatelji vedno »morali« pomagati?
• Ali je res, da bi mi poslovni partnerji vedno »morali« odgovoriti?
• Ali je res, da bi me partner (mož, žena, fant, punca) »moral« poklicati?
• Ali je res, da bi »morali« biti ljudje do mene ljubeči in prijazni?
• Ali je res, da _______________________ (še sam-a napiši kakšno svojo misel)?

Od življenja nekako pričakujemo, da bi »moralo« potekati v točno določenih tirnicah, po točno določenih pravilih (programiranje v naši mladosti, olika oz. lepo obnašanje, poslovni bonton …) in na točno določen (naučen) način. Toda, ali je vse to res?

Ko tako začnemo izpraševati svoje misli ugotovimo, da smo si sami ustvarili neke »zgodbice« o tem kako bi se drugi ljudje »morali« (ali pa ne bi smeli) obnašati do nas. In ker se ne obnašajo v skladu z našimi »programiranimi pričakovanji« smo žalostni, razočarani, besni in jezni na ves svet.

Resničnost je takšna, da vsi ljudje niso dobri, da vsi ljudje niso prijazni in da vsi ljudje ne delujejo po nekih zapovedih določenega bontona oziroma pravil lepega obnašanja. Žal, tako je, pa če se postavimo na glavo in hodimo po trepalnicah.

Ljudje, ki jih imamo okoli sebe in naši odzivi na njihovo obnašanje so naši največji učitelji. Marsikateri moški in ženska se v partnerskem odnosu odloči začeti s projektom »spremenil bom partnerja«, ki pa se ponavadi sprevrže v popolni polom in na koncu pripelje do tega, da dve osebi, ki sta se nekoč imeli radi in se ljubili, postaneta največja sovražnika in ne preneseta več bližine eden drugega.

Vedno, ko se najdemo v kakšni situaciji, ko nam misli narekujejo, da bi določena oseba »MORALA« delovati na takšen in takšen način toplo priporočam, da si vsak pri sebi postavi štiri vprašanja DELA in naredi preobrat.

Za primer vzemimo naslednji stavek: Ljudje bi morali biti do mene vedno ljubeči in prijazni.

1. Ali je to res?

Da, res je.

2. Ali je to zagotovo res? Navedi in pomisli vsaj na tri primere, ko ljudje niso bili prijazni in ljubeči do tebe. Kmalu ugotovimo, da zgoraj omenjena trditev ne drži vedno in v vsaki situaciji. Torej, to ni res.

3. Kako se počutiš in reagiraš, če ljudje do tebe niso vedno prijazni in ljubeči?

4. Kako bi se počutil brez te misli, da morajo biti ljudje do tebe vedno prijazni in ljubeči?

5. Naredi preobrat. Prva možnost: Ljudje niso vedno do mene prijazni in ljubeči. Druga možnost: Jaz bi moral biti bolj ljubeč in prijazen do drugih. Tretja možnost: Jaz bi moral biti bolj ljubeč in prijazen do sebe. Opa, to pa »boli«, kajne? Ko se vrnemo k sebi, ugotovimo, da dejansko sploh niso problem drugi ljudje, temveč da smo mi sami največji problem s svojimi »zgodbami v mislih« kako bi se drugi morali obnašati.

Ne bom trdil, da je DELO čudežna palčka, ki izboljša medčloveške odnose, vsekakor pa je odličen način, kako lahko ugledamo določeno »bolečo« situacijo v svojem življenju v povsem drugi luči in da s pomočjo samospraševanja prevzamemo svoj del odgovornosti.

Po Ho’oponoponu ni nič zunaj nas, vse je znotraj nas in za to, kar se nam dogaja je potrebno, da prevzamemo 100% odgovornost. Enako velja tudi, potem ko izvedemo DELO – nič ni zunaj nas, vse je znotraj nas in ko mi spremenimo svojo »zgodbo« ter ne igramo več »žrtve« se tudi naši odnosi temeljito spremenijo.

Spremembe v naših medosebnih odnosih takrat skoraj že mejijo na čudež. A svet se ni spremenil, spremenili smo se mi. 🙂