Pomen vzgoje za izgradnjo samopodobe

Ali veste, da se dojenčki skoraj ničesar ne bojijo? Imajo samo dva strahova: strah pred močnimi glasovi in strah pred padcem. Vse ostale strahove si pridobimo od naših staršev, vzgojiteljev, sorodnikov, prijateljev skratka od okolice v kateri živimo in delamo.

In kaj najbolj prizadene človekovo samopodobo? Kritika je tista, ki najbolj uničuje človekovo podobo o samem sebi. Ste se že kdaj vprašali koliko pohval in koliko kritik slišijo vaši otroci na dan? Na vsako dobro besedo o sebi otroci slišijo 14 kritik oz. negativnih misli o njih samih. Si predstavljate, kar 14-krat več negativnih besed kot pohval. Neverjetno? Morda. Resnično? Pravo gotovo. In za tiste, ki že imate svoje otroke, je tukaj zelo dobro vprašanje: “Ali ste vašega otroka že kdaj pohvalili?”

Ali ni neverjetno, kako zelo radi “popravljamo” napačno izgovorjavo otrok, a le redko kdaj rečemo našemu malemu Janezku: “Janezek, bravo! Pravilno si povedal besedo!” Ste to morda že opazili pri vas samih?

Odnos do napak 3-letnega otroka je popolnoma drugačen, kot pa odnos 12-letnega. Ko se 3-letni fantek igra z igračami in naredi stolp iz kock in se mu le-ta poruši, je morda res malo žalosten, a si ne dela skrbi. Spet se nadobudno spravi k delu in postavi nov stolp. Kaj pa 12-letni fant? Kaj on stori? Kar opazujte ga in videli boste … Prva stvar, ki jo bo naredil, ko se mu bo v primeru “napake” porušil stolp iz kock je, da bo pogledal naokoli ali ga je kdo videl.

In že smo pri tistem miselnem vzorcu, ko nam je bolj pomembno kaj drugi mislijo o nas, in ne kaj si sami mislimo. Gotovo ste že večkrat slišali naslednji stavek: “Kaj bodo pa sosedje rekli?” Pomembneje nam je, kako nas bodo drugi ocenjevali, in ne kako sami nase gledamo. In kdo je krivec za tako obnašanje? To se že ve … starši, sorodniki, vzgojitelji itd. skratka tisti, ki so nas vzgojili. Seznam je neskončen in lahko bi ga nadaljeval v nedogled.

Pozitivna samopodoba nam v čisto preprostem pomenu besede pove koliko imamo radi sami sebe. Če imamo o sebi slabo oz. izkrivljeno samopodobo, potem nikakor ne moremo pričakovati, da bi nas tudi drugi imeli radi. Kakor navznoter, tako navzven! Dejstvo je, da na svetu ni človeka, ki bi bil popoln, a mi še vedno gledamo pri sebi predvsem na napake (npr. “štrleča” ušesa, “premajhne” prsi, “krive” noge …) za katere so nam drugi dejali.

Oprimemo se njihovega mnenja in se niti za trenutek ne vprašamo o pravilnosti in upravičenosti njihovih sodb. In potem, ko naredimo lepotno operacijo se naša samopodoba čez noč spremeni. Iz “grdih račk” postanemo “princi in princeske”. Le kakšen bi bil svet, če bi bili na njem samo “popolni” ljudje?

Po mojem mnenju bi bil en velik dolgčas. Ljudje smo si različni, vsak človek ima svoj namen in poslanstvo v življenju in sprejeti se moramo pač takšne kakršni smo. Bog ne ustvarja izgub, si pa ljudje sami sebi v svojih mislih “ustvarjamo” izgube. A o tem še kaj več kdaj drugič …