Kako lahko rešimo tudi velike probleme?

Pred dobrim tednom dni sem za svoj rojstni dan dobil veliko sestavljanko. Če mi verjamete ali ne, to je moja prva sestavljanka, ki sem jo dobil v življenju. Sicer nekoliko z zamudo, a vseeno – moja želja iz otroštva – imeti veliko sestavljanko, se mi je končno uresničila.

Ko sem tako sedel na tleh v dnevni sobi in pred seboj imel sestavljanko s 1.000 koščki, ki jih je bilo potrebno skupaj sestaviti, sem se spraševal, kako naj sploh začnem s sestavljanjem. Kaj najprej sestaviti? Kje naj naprej začnem? Kako naj se lotim te »misije nemogoče«?

Kar nekaj minut sem razmišljal in se spraševal, kako najbolj optimalno zastaviti sestavljanje sestavljanke. In potem se mi je iznenada utrnila misel, da je sestavljanje sestavljanke zelo podobno reševanju naših življenjskih problemov oz. Izzivov, s katerimi se srečujemo. V mislih sem začel primerjati reševanje problemov s sestavljanjem sestavljanke.

V trenutku, ko se soočimo z določeno težavo, se nam le-ta sprva zdi nerešljiva, sploh ne vemo kje in kako bi začeli z reševanjem. Nekako se vrtimo v krogu, iščemo in iščemo rešitev, a se ne premaknemo niti za korak naprej. To težavo oz. problem, s katerim se srečujemo, želimo rešiti čim hitreje in čim lažje, skratka po liniji najmanjšega odpora.

Ko se tako »na vrat in na nos«, brez načrta, vizije, razmišljanja, zapodimo v reševanje problema, naša frustracija iz trenutka v trenutek raste in v telesu je čutiti veliko napetost, občutimo stanje »moram čim prej rešiti problem«, vse skupaj pa nam, kot Demoklejev meč, visi noč in dan nad glavo. Rešitve pa ni in ni na vidiku.

Podobno je tudi s sestavljanjem sestavljanke. Pogosto se tudi pri njej »na vrat in na nos« zapodimo v sestavljanje, iščemo in iščemo koščke, a po eni uri naprezanja z očmi, iskanja primernih koščkov, ki bi se med seboj skladali, obupamo, jezno udarimo s pestjo po mizi in vse skupaj pustimo, saj se nam zdi »pretežko«. A tako malo bi bilo potrebno storiti za uspešen začetek sestavljanja …

Naprej bi morali poiskati koščke sestavljanke, ki tvorijo zunanji rob sestavljanke, kar pomeni, da so ti koščki na eni strani povsem ravni. Le-te koščke je potrebno poiskati, jih zbrati skupaj in jih začeti s pomočjo slike sestavljanke, ki jo imamo pred seboj, sestavljati. Ko imamo tako izdelan »okvir« in so vsi zunanji koščki na svojem mestu, je sestavljanje veliko lažje, sami pa imamo občutek, da delo korak za korakom napreduje.

Naslednji korak je, da »grupiramo« koščke sestavljanke, ki so si med seboj podobni po barvi, kar pomeni, da damo na eno mesto pretežno rumene, na drugo pretežno zelene, na tretjo pa pretežno rdeče koščke. Ko se zaključi »grupiranje po barvah«, pa nastopi čas, da začnemo te posamezne dele sestavljati.

Ugotovimo lahko, da je sestavljanje sestavljanke na način, ko se je lotimo sistematično, načrtno, ko delamo korak za korakom, ko ne »posiljujemo« rešitve, ko se prepustimo intuiciji, pravzaprav igra, radost in sreča, skratka – v tej igri iskanja manjkajočih koščkov dobesedno začnemo uživati in se veseliti.

Med sestavljanjem sestavljanke se nam bo zgodilo, da v določenem trenutku ne bomo in ne bomo našli enega koščka, pa čeprav dobro vemo, da je tam, pred nami, pred našimi očmi, a ga mi preprosto ne vidimo. V tistem trenutku si je potrebno vzeti odmor, se posvetiti drugim aktivnostim in se čez čas ponovno vrniti k sestavljanju.

Zanimivo je, kako hitro najdemo manjkajoči košček, potem ko smo si vzeli odmor. Včasih zelo pomaga, da košček, ki ga iščemo, pogledamo z malo večje višine, se pravi, da vstanemo in se razgledamo. Iz oddaljene perspektive je vse skupaj precej drugače in marsikateri košček, ki ga prej nismo videli, zlahka opazimo.

Vsi naši veliki problemi so, podobno kot sestavljanka, sestavljeni iz neštetih manjših problemov, a mi bi radi rešili veliki problem, ob tem pa pozabimo, da je naprej potrebno rešiti manjše probleme (sestaviti manjše dele sestavljanke). Kmalu lahko ugotovimo, da s tem, ko smo bili tako zatopljeni v reševanje manjših problemov, ter jih reševali sproti, korak za korakom, dan za dnem, uro za uro, da je velik problem, ki je bil še pred nekaj dnevi videti nerešljiv, pravzaprav že rešen, saj so vsi manjkajoči koščki problema (sestavljanke) na pravem mestu.

Zato, če morda kdaj razmišljate, kako bi lahko rešili svoje velike probleme, ki jih imate v življenju, si namesto, da si razbijate glavo s tem, kako rešiti problem, rajši kupite sestavljanko z vsaj 1.000 koščki in jo sestavite. Pri tem bodite potrpežljivi, obvladajte se, vztrajajte, učite se na svojih napakah, naredite premore in seveda – zaupajte vase in v svojo moč duha, intuicije. Presenečeni boste, kaj vse vas lahko ena »otroška« sestavljanka nauči o reševanju problemov, potrpežljivosti, volji in vztrajnosti.

Kako zanimivo! Nikoli si ne bi upali pomislili, da je »učitelj« na poti naše osebnostne, poslovne in duhovne rasti lahko tudi sestavljanka. Biti pameten je lahko, a biti moder, kreativen in vztrajen – to so prave veličine, ki se skrivajo v vsakem izmed nas.