Tehnologija ni življenje

Omenjeno zgodbo je objavil Nenad Vladić na svoji FB strani Od talenta do uspeha. Pred meseci jo je nekje prebral in nato ubesedil po spominu. Ker se dotika digitalnega minimalizma jo z njegovim dovoljenjem objavljam tudi na mojem blogu.

Z očetom sem stal skoraj pol ure v banki, ker je moral nakazati nekaj denarja. Nisem se mogel upreti in sem ga vprašal:

“Oči, naj ti uredimo spletno bančništvo?”

Vprašal me je:

“Zakaj bi to naredil?”

“No, potem ti ne bo treba porabiti niti sekunde tukaj. Lahko celo nakupuješ prek spleta. Veliko lažje in preprosteje.”

Bil sem tako navdušen, da sem ga želel čim prej vpeljati v svet spletnega bančništva.

“Če to storim, potem mi ne bo treba zapustiti hiše?”

“Ne. Tudi živila ti lahko dostavijo na dom.”

Njegov odgovor me je pustil brez besed. Rekel je:

“Odkar prihajam v to banko, sem spoznal štiri prijatelje, pogovarjam se z zaposlenimi, ki so me zelo dobro spoznali. Rabim to. Rad pridem v banko. Imam dovolj časa. To so stiki, po katerih hrepenim.

Pred dvema letoma, ko sem zbolel, me je obiskala lastnica trgovine, pri kateri kupujem sadje, se usedla k moji postelji in me tolažila. Ko je tvoja mama padla na jutranjem sprehodu, jo je videl naš lokalni trgovec in takoj s svojim avto pripeljal domov, ker ve kje živimo.

Ali bi občutil tisti “človeški” dotik, če bi vse to postalo on-line? Zakaj bi želel, da mi je vse dostavljeno in da sem prisiljen komunicirati le preko računalnika? Rad poznam osebo, s katero imam opravka. Rad vzpostavljam stike z ljudmi.

Tehnologija ni življenje. Svoj čas želim preživljati z ljudmi in ne z napravami.“