Zakaj so naši odnosi z ljudmi tako pomembni?

Predstavljajmo si, da bi vprašanje: »Kaj je za vas najbolj pomembno v življenju?« postavili naključnim mimoidočim, ki jih srečamo na ulici ali pa v kakšnem trgovskem centru. Prepričan sem, da bi dobili številne različne odgovore. Nekdo bi dejal, da je najbolj pomembno imeti veliko denarja, spet drugi bi omenil zanimivo in dobro plačano zaposlitev, nekateri bi dejali, da je najpomembnejše zdravje, spet tretji bi omenili svojo družino in otroke …

Skratka, zagotovo bi dobili tisoč in en različen odgovor na omenjeno vprašanje. Kaj pa vi, drage bralke in dragi bralci e-mesečnika? Ste si že kdaj postavili zgoraj omenjeno vprašanje: »Kaj je zame najbolj pomembno v življenju?« V primeru, da si ga niste, si ga čim prej postavite, saj vas odgovor na to vprašanje utegne presenetiti in marsikaj razkriti o vas samih.

Seveda na zgornje vprašanje ni enoznačnega odgovora, in nekateri bi dejali, da je najpomembnejše v naših življenjih, da imamo zdravje. Z njimi se globoko strinjam, kajti če ima človek zdravje, lahko rečemo, da ima vse. Pa vendar – Ali je naše zdravje res najpomembnejša stvar v naših življenjih? Od česa je odvisno naše zdravje? Po eni strani je odvisno od gibanja na svežem zraku, po drugi strani od bogate in raznovrstne zdrave prehrane, po tretji strani pa je odvisno tudi od našega razmišljanja in čustvovanja.

In smo spet tam – ne moremo s samo eno besedo reči, kaj je za nas pri zdravju najbolj pomembno, saj gre pri njem za splet toliko različnih dejavnikov, da pogosto še zdravniki ne vedo natančno povedati, kaj je sploh razlog za določeno zdravstveno stanje v našem organizmu.

Osebno mislim, da je ena izmed najbolj pomembnih stvari, ki jih imamo v naših življenjih to, da imamo zdrave, izpopolnjujoče odnose z drugimi ljudmi. Pri tem ni važno, kdo so ti »drugi« ljudje – lahko je partner, mož, žena, otrok, prijatelj, znanec, sodelavec, družinski član, nekdo iz sorodstva …

Človek je socialno bitje in za svoj zdrav obstoj potrebuje odnose z drugimi ljudmi. Za zapornike v zaporu je najhujša kazen, če jih za dlje časa zaprejo v samico, kjer nimajo možnosti pogovora in stika z drugimi ljudmi. Marsikateri zapornik bi rajši opravljal mesec dni težko fizično delo kot pa da bi šel za mesec dni v samico. Ljudje smo vedno bili in vedno bomo socialna bitja, ki komunicirajo z drugimi ljudmi.

Kljub vsemu, da se zavedamo pomembnosti komunikacije in dobrih odnosov z drugimi ljudmi, še posebej s tistimi, ki so nam dragi (partner, družinski člani, naši otroci …), pa vseeno delamo (morda nehote, ker se tega sploh ne zavedamo) razlike med različnimi skupinami ljudmi. Do svojega šefa, sodelavca ali nadrejenega smo prijazni, do naključnih mimoidočih, ki nas za karkoli vprašajo, ravno tako, toda ta prijaznost, ustrežljivost po napornem delavniku, ko se vrnemo v svoj dom, kar nekako izgine.

Vse frustracije, ki smo jih doživeli (toda ne izživeli) na našem delovnem mestu, pridejo v domačem okolju na plano v vsej svoji razdiralnosti – na svojega partnerja in otroke stresamo potlačeno jezo, ki je nismo mogli drugje (beri v službi) »izraziti«.

V službi oz. na delovnem mestu imamo ponavadi dokaj visok prag »tolerantnosti«, ki pa kar nekako izgine, ko imamo opravka z našimi družinskimi člani. Partner nekaj narobe naredi, kar nam ni všeč, npr. kaj polije, kosilo ni pravočasno skuhano, ali pa sploh ni na jedilniku tistega, kar bi si v danem trenutku najbolj želeli pojesti … in že povzdignemo glas in se nanj jezimo.

Za naše zdravje je izjemno pomembno, da se naučimo kontrolirati svoje frustracije (v službi) in svojo jezo (doma), kajti z neprestano »jezljivostjo« lahko ljudi, ki so nam dragi, veliko bolj prizadenemo kot si mislimo. V naših življenjih imamo vedno možnost izbire – določeno situacijo lahko sprejmemo mirno, lahko pa se odzovemo popolnoma nasprotno – kot vulkan, ki naokoli bruha lavo.

Negativna čustva, zamera, jeza, strah, frustracije, ki se vsakodnevno kopičijo – vse to se lahko odraža na našem zdravstvenem stanju. Če želimo biti zdravi, moramo postati tudi čimbolj sproščeni in umirjeni. Ljudje, ki se ne znajo umiriti, ki ne znajo imeti pod nadzorom svojih negativnih čustev in stresa, se veliko prej kot je potrebno srečajo z različnimi boleznimi (bolezni srca, ožilja …). Seveda ni nujno, da je tudi z nami tako – vzemimo si čas zase in se naučimo umiriti se in se sprostiti.

Naše zdravje, naša sreča in zadovoljstvo v življenju so veliko bolj odvisni od dobrih, zdravih, ljubezni polnih in izpolnjujočih odnosov z našimi najbližjimi kot pa si morda mislimo. Za hip se ustavimo, razmislimo o svojih odnosih z našimi najbližjimi, in če smo s kom v konfliktu, čim prej razrešimo to zadevo, poiščimo rešitev, ki bo za oba zadovoljujoča in osrečujoča. Menim, da v čisto vsaki situaciji obstaja neka rešitev, ki je dobra za obe strani. Človeku je v življenju najtežje priznati, da je naredil napako, a ravno to priznanje, da »nismo popolni«, odpira vrata do ugodne razrešitve marsikatere situacije, ki nas »bremeni«.

Za bolj izpopolnjujoče odnose z drugimi ljudmi moramo storiti samo eno stvar – preprosto se odločiti, da bo od danes dalje drugače, da bomo bolj delovali iz ljubezni in manj iz strahu, jeze in ostalih negativnih čustev, ter da za zamero od danes dalje ni več prostora v našem življenju. Življenje je prekratko, da bi ga namenili konfliktom, nerazumevanju, jezi, strahu … namenimo ga rajši stvarem, ki nas osrečujejo in v svoje odnose z ljudmi vnesimo več tolerantnosti, razumevanja, miru, sproščenosti in ljubezni.