Zakaj nogometaši zgrešijo enajstmetrovko?

Svetovno nogometno prvenstvo v Rusiji se počasi bliža zaključku. Jutri bo prvi polfinale, v sredo še drugi, nato pa v nedeljo sledi še najbolj pričakovano dejanje – veliki finale. 🙂

Toliko enajstmetrovk, kot smo jih videli na letošnjem svetovnem prvenstvu, do sedaj še nismo. Od ene same enajstmetrovke je lahko odvisno ali bo moštvo zmagalo ali ne. Vendar pa, ko so nogometaši postavljeni pred dejstvo, da je potrebno izvesti kazenski strel, včasih se zdi, kot da sta se njihova »kemija« in »razsodnost« povsem spremenila.

Ni važno ali je ta nogometaš Messi, Neymar, Ronaldo ali kateri drugi. Ne glede na to kako je nogometaš poznan, ne glede na to koliko zasluži na leto in za kateri veliki klub si še želi igrati, ko izvaja kazenski strel je odvisen od samega sebe. Od tega kako se bo znal sprostiti, umiriti in osredotočiti.

Na YouTube lahko najdeš pravo malo morje »čudežno« zgrešenih enajstmetrovk in če bi se rad nasmejal si jih kar oglej. Vendar nogometašem, ki so izvedli tisti »čudežni zgrešeni strel« ni bilo nič kaj do smeha.

Kaj se zgodi, ko nogometaš vzame žogo in jo postavi na tisto belo točko, ki označuje kazenski strel in potem vzame zalet ter ustreli proti golu? Nekateri nogometaši imajo tudi svoje »najljubše« smeri in kote, kamor usmerijo žogo. Toda, če so slabo zadeli žogo jim tudi njihova najljubša smer nič ne pomaga.

Ko se spomnim na enajstmetrovke mi pogosto pride na misel eden najboljših vratarjev vseh časov, legendarni Peter Shilton. Pred mnogimi leti sem ga opazoval preko TV ekranov kako brani enajstmetrovke. Včasih je bil res »prekratek«, vendar se je, če se prav spomnim, v več kot 80 % primerov, ko je branil kazenske strele, vrgel v pravo smer. To je redkost, ki jo dandanes ne vidimo več, niti pri najbolj poznanih vrhunskih vratarjih.

Veliki kitajski mislec Trangus je pred mnogimi leti izrekel eno lepo misel na temo tekmovanj. Takoj, ko sem jo prebral, sem se spomni na enajstmetrovke in našel idejo za današnji blog zapis.

Njegove misel je bila sledeča: »Ko lokostrelec strelja brez misli na posebno nagrado, ohranja vso svojo spretnost; ko strelja, da bi dosegel bronasto medaljo, je že nervozen; ko pa strelja za zlato odličje, postaja slep, vidi dve tarči in je ves iz sebe. Njegova veščina se ni spremenila, toda nagrada ga razdvaja. Skrbi ga! Bolj misli na zmago kot na streljanje. In potreba po uspehu mu izsrka moč.«

DeMello je o tej Trangusovi misli dejal: »Ne vidite v tem podobe večine ljudi? Ko živite za nič, ohranjate veščine, svojo energijo, ste sproščeni, ne skrbi vas, vseeno vam je ali dobivate ali izgubljate.«

Če bi bilo nogometašem, ko izvajajo kazenske strele, povsem vseeno ali zmagajo ali izgubijo, bi zagotovo zadeli marsikatero enajstmetrovko več. Ob tem sem se spomnil na modrost iz Transurfinga realnosti, da je v življenju, ko želimo pri nečem uspeti, potrebno zmanjšati pomembnost. A to je v situaciji, ko si na štadionu pred več deset tisoč ljudmi in še nekaj sto milijonov ali celo več milijard, ki te spremlja po TV-ju, lažje reči kot storiti.

Gre za nacionalni ponos, gre za domovino, gre za priložnost, ki se ne ponudi vedno in seveda si vsak nogometaš še sam pri sebi ustvarja dodaten pritisk v smisli »moram«. Rezultat pa je takšen kot je, začetniška napaka pri izvajanju kazenskih strelov.

Rešitev je preprosta – pred kazenskim strelom se je potrebno znati s posebnimi dihalnimi tehnikami umiriti, se skoncentrirati, biti »v flowu«, misliti na nič, želja zadeti pa ne sme biti prevelika, a tudi ne premajhna.

To, kar sem napisal velja tudi v vsakdanjem življenju, še posebej takrat, ko imamo pred seboj kakšen »pomemben« govorni ali javni nastop oz. predstavitev.

P.S. Malo za osvežitev pa še članek o Petih nogometnih lekcijah, ki je bil napisan pred štirimi leti, ravno tako v času nogometnega prvenstva.