telo-custva-ples

»Najbolj iskren izraz ljudi je v njihovem plesu in gibu. Telesa nikoli ne lažejo.« Tako je nekoč dejala Agnes de Mille (1905 – 1993), znana ameriška plesalka in koreografinja. Priznati moram, da se s tem citatom popolnoma strinjam. Telesa nikoli ne lažejo. Lahko lažemo z besedami, toda neverbalna govorica, izraz na obraz, dotik, objem, telesni stik … vedno pove in razkrije najglobljo resnico.

Ples ni samo ples, je energija in so čustva ter izražanje le-teh.

Med plesom pokažemo svojo pravo naravo, katero si morda v resničnem življenju, zunaj plesišča, ne upamo, ne znamo ali pa je preprosto nočemo pokazati. Tako hodimo po svetu z določeno »masko« kakšni naj bi bili, da bi ustrezali družbi in njenim merilom.

Ko z določeno soplesalko plešem izvem več o njej preko plesa, dotika, objema, telesnega stika, pasivnosti in aktivnosti, kot bi morda v eni uri pogovora. Nekatere plesalke plešejo tako, da tudi med plesom izrazijo svoja čustva, občutke ter se prepustijo vodenju soplesalca. Spet druge so zadržane ter ohranjajo neko distanco med njo in soplesalcem.

Včasih, npr. pri bachati, ki je bolj intimen ples, postane prav težko narediti kakšen obrat, saj te soplesalka ohranja na distanci in te preprosto ne spusti k sebi. Razlogov, zakaj je temu tako, je lahko pravo malo morje. Nekaterim, ne samo ženskam, temveč tudi moškim, je preprosto neprijetno biti »preblizu« nekomu in se rajši umaknejo na neko »varno« razdaljo.

So trenutki, ko precej bolj uživam na plesu z začetnico, kot pa s kakšno vrhunsko plesalko, ki pleše predvsem zato, da pokaže svojo plesno virtuoznost in znanje različnih plesnih gibov in »stylinga«, kot se temu reče v plesnih krogih. Namreč, ko plešem z začetnico, z njo je mogoč nek pristen stik v smislu, jaz vodim, ona sledi in čeprav morda pleševa samo mambo, cross body in še kakšen obrat, je ples pravi užitek.

Vrhunske plesalke pa znajo »iti po svoje« in se včasih sploh ne pustijo voditi. Na tak način se izgubi stik med soplesalcema. Ni energije, ni povezanosti, ni intimnosti, ni očesnega stika … skratka, čeprav plešeta v paru, dejansko plešeta vsak zase. Slednje je tudi odlična prispodoba za nekatere partnerske odnose, ki že zdavnaj nimajo več življenja v sebi.

Pred nekaj dnevi sem v knjigi Heroj karizmatične prihodnosti, ki jo napisal Mihael Žmahar, zasledil en odličen zapis o plesu in čustvih. Mihael mi je prijazno dovolil, da ta odlomek objavim na svojem blogu. Priporočljivo je, da bi omenjeno knjigo prebralo čim več moških, saj bi tako bolje spoznali svojo pravo moško naravo in energijo.

Mihael vsem, ki imajo izzive z izražanjem čustev priporoča »plesni test«. Kaj je to, se bo zagotovo vprašal? Preberi si odlomek iz knjige in vse ti bo jasno …

PLESNI TEST

Plesišče. Mnogi fantje bi raje šli pred strelski zid kot tja. A noben kraj ni boljši za izražanje čustev. Tam se bo tvoja čustvena inteligenca izrazila v vsej svoji veličini. Večina fantov pleše kot hlodi ne zato, ker bi bili motorično nesposobni, ampak zato, ker so čustveno zavrti. Zato, ker si ne upajo izraziti vse tistih seksi gibov, zaradi katerih se puncam ob robu plesišča spusti spodnja čeljust. Zato jih po navadi vidiš, kako se izmenično premikajo pol metra levo, pol metra desno, vmes roke držijo v višini prsnega koša, z glavo pa migajo kot noj z migreno.

In zakaj je temu tako? Ker se tudi največji plesni antitalenti zavedajo, da so plesni gibi izražanje notranjih občutkov. Če opazuješ plesanje nekoga, pravzaprav opazuješ njegov notranji svet. In takrat drugi vidijo vate, ker moški, ki živi po moškem kodeksu, torej, kateri izraža samo »moška« čustva, ve. Ve, da če bo začel plesati, kot čuti, ga bo okolica spregledala. In potem ne bo mogel biti tisti trdni moški, katerega podobo ji je ves ta čas prikazoval. Ker te ples razgali in pokaže vse, kar se skriva v tebi.

In res je tako, ples te razgali in ti pokaže vse, kar se skriva znotraj tebe, ne glede na to ali si moški ali ženska – preko plesa razkriješ svoj notranji svet.

Ravno zato je nekaterim tako težko iti na plesišče, ker bi tam padle vse njihove maske in bi morali pokazati svoje bistvo, svojo resnico in svojo pravo energijo.

Po mojem mnenju je ples ena izmed poti osebne rasti, poleg tega pa je odlična vadba za telo, um in duha. Ne samo da ples izboljša psihično počutje, telesno kondicijo, koordinacijo v prostor in ravnotežje, ples je tudi odlično terapevtsko sredstvo. Če imaš željo, pogum in voljo, potem ti vsekakor priporočam, da se opogumiš in se lotiš katerega od plesov.

Sam že več let navdušeno plešem salso, bachato in kizombo, pa čeprav bi morda kdo rekel, da je ples samo za tiste, ki dobro slišijo in imajo smisel za ritem ter dobro ravnotežje. A ravno to je izziv – da v življenju počneš stvari, katerih po določenih »družbenih normativih« sploh ne bi smel ali mogel početi. 🙂

Možgani ljubijo nove gibe, nove stvari in nove poti, tako da z vsako na novo naučeno zadevo vzpostaviš nove nevronske poti v možganih.

P.S. Če si začetnik in če ne veš kje bi našel informacije o plesnih tečajih, plesnih zabavah in ostalih plesnih dogodkih, potem ti toplo priporočam obisk plesnega portala SalsaPortal.si.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj