Stres kot glavni izvor bolezni in zdravstvenih težav

Nekateri ob besedi »stres« le zamahnejo z roko in si mislijo, oh, saj s tem pa znam ravnati oz. stres znam nevtralizirati. Spet drugi pravijo, da bi bilo brez stresa življenje manj zanimivo, da je stres njihov način življenja.

Velika večina ljudi pa ne ve, ali pa preprosto pozablja, da je stres (zavestni ali podzavestni) glavni razlog za zdravstvene težave v njihovih življenjih.

Kaj se nam zgodi, ko smo pod stresom? Takrat so vse naše celice imobilizirane v smislu »boja ali bega« in takrat ne rastejo, se ne delijo in se ne razmnožujejo. Naš celotni organizem je na »bojnem pohodu«, in ko je na bojnem pohodu, pravilno in harmonično delujejo le najbolj vitalni organi za naše preživetje. V sodobnem času, ko smo stresu vsakodnevno izpostavljeni, pa se le-tega preprosto »iz navade« sploh ne zavedamo več.

Kako funkcioniramo, ko smo pod stresom? Poglejmo za hip v živalski svet, k našim najbližjim »sorodnikom« v živalskem kraljestvu – šimpanzom. Šimpanzi so družabna bitja, ki živijo v skupnosti (skupini). Šimpanzu, ki ga sovrstniki izločijo iz družbe (skupine), začne zaradi stresa oz. zavrnitve dobesedno v šopih izpadati dlaka po celem telesu. Slednje sem videl na NGC-ju pred nekaj dnevi. V isti oddaji je bilo prikazano, kako se človek stresno odziva, ko doživi zavrnitev.

Eksperiment je bil sledeči. Dva zdravnika so povabili v oddajo, da bi sodelovala v resničnostnem šovu. S skupino ljudi, ki je bila predvidena za ta šov, sta bila nekaj časa skupaj, da so se spoznali, vzpostavili medosebne stike in prijateljske vezi. Nato so naprej enega, nato pa še drugega zdravnika poslali v posebno sobo in ga priključili na računalnik, ki je meril potenje in hitrost srčnega utripa. Za nekaj minut so to osebo pustili samo, vrata na hodnik pa so bila namerno priprta, da se je lahko slišalo, o čem se pogovarjajo na hodniku.

Dva predstavnika skupine (moški in ženska) sta izvedla pogovor, v katerem sta izrazila pomisleke, da bi se lahko ta zdravnik pridružil njihovi skupini v resničnostnem šovu. Zdravnik je njun odgovor slišal, in ko je slišal, da ga bodo najbrž zavrnili, se je v njem sprožil stresni odziv – srčni utrip in potenje sta narasla za več kot 100 %. Skoraj povsem identično se je odzval tudi drugi zdravnik.

Vse to je bil le test odziva na stres, in ko sta se zdravnika vrnila v skupino, so jima povedali, da je bil pogovor o zavrnitvi le test, da niso resno tako mislili, ter da ju bodo z veseljem sprejeli v skupino. Na lastne oči bi morali videti, kako se je spremenil izraz na obrazu obeh zdravnikov ter njuna neverbalna govorica, da ne govorim o velikem občutku olajšanja, ki sta ga doživela.

To je bil sicer le test, vendar pa se s tovrstnimi izzivi srečujemo vsakodnevno:

• Poslovna stranka na sestanku ali po njem zavrne sodelovanje z nami.
• Na razgovoru za zaposlitev doživimo zavrnitev s strani delodajalca.
• Spoznamo čudovito osebo nasprotnega spola in doživimo zavrnitev.
• Direktor nam v svoji pisarni pove, da nas v podjetju ne potrebujejo več.
• Ko opravimo pomemben telefonski klic, doživimo zavrnitev na drugi strani.

Spisek bi lahko še nadaljeval, a je za naš primer to dovolj. Psihologija nas uči, da sčasoma postaneš »bolj trden«, kar se tiče zavrnitev, toda stresni odziv na celični oz. podzavestni ravni, ne glede na to »naučeno sprejemanje zavrnitve«, še vedno ostane, le da ga ne občutimo tako intenzivno in zavestno.

Še primera iz mojega življenja. Ko sem se vpisal v prvi letnik fakultete, sem imel goste in košate lase. V času študija pa so mi le-te začeli počasi izpadati. Konec prvega letnika jih je bilo že manj, v drugem letniku še manj, na koncu fakultete pa je bilo moje »lasno stanje« že kar očitno. Razlog? Stres v času študija in vse tiste »borbe« na izpitih, ne samo za boljše ocene oz. opravljen izpit, temveč tudi s samim seboj.

V času osnovne šole (višja stopnja) sem bil tudi izpostavljen stresu zaradi vsakodnevnega »tiraniziranja« s strani sošolcev, in že vsaka misel na to, da se bo spet ponovilo to, kar se je prejšnji dan, je v meni povzročilo stresni odziv. Če se to ponavlja več let zaporedoma, tvoj odziv (umik) postane podzavesten in od ostalih ljudi v skupini se umakneš tudi leta kasneje, čeprav ne veš, zakaj, saj za ta umik ni logičnega razloga. Pravi razlog se skriva v podzavesti, v celičnem spominu, saj nas le-ta ščiti, da ne bi bili spet »ranjeni«. Vam je to morda kaj poznano?

Bi radi še kakšen primer stresa? Evo ga … Afirmacije! To je zagotovo najbolj široko poznano orodje za izboljšanje človekovega življenja, zdravja in počutja. Ko si tako govorimo »laž«, za katero želimo, da bi bila resnica, se znotraj nas (dokazano s testom variabilnosti srčnega utripa) pojavi stres. Afirmacija sicer deluje, vendar mora biti oblikovana na način, da se nam zdi verjetna, mogoča, ter da jo občutimo v srcu in duhu. Če temu ni tako, se v telesu sproži stresni odziv in s tem naredimo sebi dejansko slabo, namesto dobro.

Naša podzavest funkcionira s podobami (slikami), in odkar vem za to, na vseh mojih izobraževanjih želim ljudem predati znanja in informacije, kako pri izvoru spremeniti stresne odzive. Z zavestnimi orodji (beri s pozitivnim razmišljanjem) ne moremo razrešiti podzavestnih zadev (spominov). Sicer je res, da je pozitivno razmišljanje boljše od negativnega, toda če želimo razrešiti čustvene in stresne zadeve, je potrebno iti globlje – na podzavestno raven, na celično raven, ali pa na raven čiste zavesti. Le na tak način lahko pri izvoru razrešimo travmatične spomine, nerazrešene vzorce, boleče izkušnje … in ne blažimo le simptoma. 

Sodobna medicina ve, da so več ali manj vse naše bolezni povzročene zaradi stresa, toda še vedno se ubada s simptomi in nas »pita« z zdravili, saj zdrav, uravnotežen človek, ki je uspel nevtralizirati stresni odziv in pozdraviti boleče spomine, ni v njenem interesu. Namreč od takega človeka farmacija nima dobička. 

Stresu smo izpostavljeni vsi, bodisi zavestno, bodisi podzavestno, a le s pravimi orodji, ki delujejo na podzavestni oz. celični ravni, lahko to razrešimo. Pri tem si lahko pomagamo s tehnikami čiste zavesti, z zdravilnimi kodami, dihanjem, meditacijo …Načinov je veliko, najbolj učinkoviti pa so tisti, ki se ubadajo z izvorom vseh težav, ki je vedno en sam – stres.