psihoterapija-je-lahko-usodna

Psihoterapija je lahko tudi usodna

· Čas branja: 14 min

Zgodba, ki si jo boš lahko prebral v nadaljevanju je resnična. Ni moja, je pa od moje dobre prijateljice, ki pa jo bom pustil neimenovano, saj sva se dogovorila, da zaradi varovanja zasebnosti, njeno zgodbo objavim anonimno. Sicer sem zgodbo na svojem blogu želel objaviti že v začetku leta, a je potem prišla »korona« in so bile takrat bolj zanimive druge tematike. Sedaj, ko so mnogi že spregledali »korona igro« pa je pravi čas, da objavim še spodnjo zgodbo.

Tudi v psihoterapiji ni vse lepo, rožnato in čudovito. Lahko se zgodi, da klient na terapiji ponovno (po)doživi travmo. Če terapevt ni ustrezno strokovno podkovan za razrešitev težave klienta ali pa nima razrešenih lastnih vsebin in kot človek ne premore dovolj empatije, je to lahko za klienta usodno v smislu hudega poslabšanja zdravstvenega stanja. In ravno to se je žal zgodilo prijateljici, ki v tem trenutku, ko tole pišem, še vedno išče rešitev zase.

Njeno stanje se je v zadnjem času sicer nekoliko izboljšalo, a še vedno ni dovolj opolnomočena za opravljanje običajnih del in normalno funkcioniranje. Ne more reči sem OK, sem zdrava, predelala sem travmo in lahko mirno in z lahkoto zaspim. Žal ne.

Tisto, kar bi prijateljica v določenem travmatičnem trenutku psihoterapevtske seanse, najbolj potrebovala je bilo zelo preprosto in najbolj osnovno – sočutje, empatija, ljubezen, umirjenost in občutek varnosti. A žal se je v toku psihoterapevtske seanse njena terapevtka neustrezno odzvala nanjo in namesto, da bi se travma razrešila, se je še bolj poglobila.

Pred leti sem bil na nekem seminarju, kjer je ena od udeleženk med meditacijo doživela nekaj podobnega kot je prijateljica med psihoterapevtsko seanso, a je takrat k sreči voditelj seminarja ostal v svojem srcu, v svojem centru, polno prisoten in v stiku s seboj in z njo … v visoki vibraciji in sta potem z udeleženko skupaj predihala celoten proces in zadeva se je lepo razrešila. In ravno to bi prijateljica v tistem trenutku, ko je bila na seansi najbolj potrebovala – da terapevtka z njo prediha celoten proces in ji da občutek varnosti, videnosti, razumevanja in sprejetosti. Na ta način bi se travma sprostila in bi postala le še daljni spomin, brez bremenečega čustvenega naboja.

Toliko za uvod z moje strani, v nadaljevanju pa si lahko prebereš kako je prijateljica s svojimi besedami opisala doživljanje psihoterapevtske obravnave in kakšne posledice so bile in so še.


Psihoterapija ‘per se’…

Pogosto se o psihoterapiji govori kot o ‘svetem gralu’ osebnostne rasti. Psihoterapija naj bi bila tista, s pomočjo katere res lahko narediš spremembo v življenju, presežeš nefunkcionalne vzorce vedenja, presežeš travme iz otroštva … kar načeloma drži, a ne vedno in ne z vsakim terapevtom. Poleg tega je to področje pravno popolnoma neurejeno.

Psihoterapija ni formalno priznana kot stroka, tudi ne podprta z zakonom. Ustreznih pravnih inštitucij, ki bi nadzirale strokovnost in etičnost pri izvajanju terapij, ter uradnih teles, ki bi izrekala sankcije, ni. Obstaja sicer Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP), ki vključuje različna društva in vsebuje Etični kodeks, vendar je v primeru, ko pride do zlorab in drugih nepravilnosti, klient prepuščen samemu sebi. Poleg neformalnega presojanja prek Častnega razsodišča, ali mediacije, drugih opcij za klienta praktično ni. Klient, ki je že tako v stiski, največkrat nima moči (niti sredstev), da bi šel v civilno tožbo. Terapevtu pa je dana možnost supervizije.

psihoterapija-pogovor

Kako poteka psihoterapija in kaj je njen namen?

V terapiji poteka t.i. transfer med terapevtom in klientom. Ta je lahko pozitiven ali negativen. Slednji se lahko zgodi takrat, kadar psihoterapevt nima preseženih lastnih travm in drugih neprijetnih izkušenj, in le te projicira v klienta. To pomeni, da klient v terapevtu nevede zbuja določene neprijetne občutke (in obratno). V takem primeru je naloga terapevta, da to opazi, naslovi in gre na supervizijo. Včasih pa terapevti tega ne opazijo in gre proces v popolnoma napačno smer. Takrat terapevt klientu s svojimi neustreznimi odzivi lahko škodi. Namesto, da bi klient dobil korektivno izkušnjo, po katero je v resnici prišel na terapijo, se mu v odnosu (s terapevtom) ponovi neprijetna izkušnja iz otroštva.

Namen terapije je namreč, da človek/klient v odnosu dobi drugačno izkušnjo, kot je je bil deležen kot otrok. V terapiji je izjemno pomembno, da terapevt ‘poskrbi’, da se klient počuti varnega in sprejetega. Da klientu pomaga normalizirati njegove izkušnje. Šele ko se klient počuti sprejetega, ko s terapevtom vzpostavita varen odnos, se lahko terapija v resnici začne. Takrat si bo klient dovolil spustiti svoje ‘obrambe’ in pokazati svoje najranljivejše dele.

V kolikor klient s strani terapevta doživlja enake neustrezne odzive, kakršne je doživljal od svojih staršev oz. skrbnikov kot otrok, pa se lahko zgodi, da doživi retravmatizacijo. Namesto, da bi na terapiji ozdravil in integriral ranjene dele osebnosti, se mu neprijetna izkušnja ponovi. Klient si potrdi svoja negativna prepričanja o sebi in drugih.

Na primer: če klientu kot otroku starši niso pustili, da bi se jezil, se je klient verjetno naučil jezo potlačiti (namesto, da bi jo izrazil). To je za otroka strategija preživetja (obramba). Otrok si v svoji črno-beli otroški logiki naredi zaključek, kot npr.: ‘Če se bom jezil, me drugi ne bodo imeli radi…me bodo zapustili in bom umrl’. To prepričanje ima klient še vedno v nezavednem, tudi ko je že odrasla oseba. Zato v (zanj pomembnih) odnosih ne upa izraziti jeze.

Če se na terapiji zgodi, da klient izrazi jezo, terapevt pa neustrezno reagira, torej klientu na nek način da sporočilo, da jeze ne sme izražati, klient dobi enako izkušnjo kot doma. Tako se klientovo prepričanje še okrepi, namesto, da bi se omehčalo. In če se taki odzivi terapevta ponavljajo dlje časa, je lahko to za klienta usodno.

Moja zgodba …

Verjamem in vem, da je veliko dobrih terapevtov in, da obstajajo ljudje, ki jim je psihoterapija pomagala. Tudi meni je na začetku, a kasneje so se stvari popolnoma zasukale. Na tem mestu bi želela podeliti svojo izkušnjo, in s tem morda pomagala komu, ki je v procesu terapije (ali se zanjo odloča), da pravočasno uvidi, ko stvari ne gredo v pravo smer. In s tem prepreči najhujše. V ta namen, sem posebej izpostavila pomembna ‘opozorila’, ki so v mojem terapevtskem odnosu peljala v napačno smer.

Naj začnem na začetku …

Kot otrok sem doživljala številne vrste zlorab … in tudi spolno zlorabo s strani očima. Dobila sem veliko neustreznih sporočil s strani mame. Kar je vplivalo na moje doživljanje sebe in drugih ljudi. Zato sem se vedno znašla v nefunkcionalnih zvezah z moškimi. Eden je bil potencialni alkoholik, drugi narcisoiden in tretji preveč ustrežljiv in zaprt vase. Pa še kakšen bi se našel. Spopadala sem se tudi z motnjami hranjenja, ki pa sem jih uspešno presegla.

psihoterapija-otroci-zloraba

Že pred dvajsetimi leti sem se začela udeleževati različnih oblik psihoterapije (indiv., skupinsko) in močno verjela, da je to prava pot k boljšemu življenju in k sebi. In stvari so se res obračale na bolje. Začela sem bolj zaupati vase in verjeti v ‘boljši jutri’. Prepričana sem bila, da mi psihoterapija lahko pomaga preseči moje travme iz otroštva, da bom lahko normalno zadihala in zaživela svoje življenje.

Potem pa je naneslo, da je šla moja terapevtka na porodniški dopust in sem si morala poiskati novo. Po priporočilih sem prišla do terapevtke smeri gestalt. Sam pristop mi je bil všeč, ker temelji na odnosu med terapevtom in klientom, tukaj in zdaj. Vesela sem bila, da sem dobila dobro terapevtko. K njej sem hodila skoraj šest let. Šele sedaj, ko gledam nazaj, se zavedam, da se je že kmalu začelo zapletati v najinem odnosu.

Pravzaprav se v odnosu z njo nisem nikoli počutila zares varno in sprejeto. Ves čas sem imela občutek, da delam nekaj narobe. Ko sem ji govorila o dogodkih iz partnerskega odnosa, v katerem sem bila takrat, me ni na zame ustrezen način vabila v to, da pogledam, kaj doživljam.

Namesto tega mi je govorila, da se kot ‘hrček’ vrtim na kolesu zgodb o partnerju in mi ‘zagrozila’, da če se ne bom ‘odpirala’, ne bova mogli več delati skupaj. V mojem pripovedovanju me je velikokrat tudi grobo prekinila. Brez razlage. – ‘1. opozorilo – 90 % uspešne terapije je varen odnos; da se klient počuti slišanega, videnega, razumljenega in sprejetega. Da terapevt upošteva klientov ‘tempo’. Tak odnos zdravi’.

A vse to, vsa ta ne-varnost mi je bila znana in ‘domača’. Bila je ravno ‘prav’ ljubeča in ravno ‘prav’ trda, kot moja mami, zato nisem prepoznala, da terapevtka ni ustrezna zame. Njeno ravnanje je v meni začelo prebujati nezavedni strah, da me bo zapustila in da bom umrla. Enak občutek, kot sem ga doživljala v otroštvu ob svoji mami.

Naj poudarim, da je bil odnos s terapevtko zame izjemno pomemben. Verjela sem namreč, da lahko samo z njeno pomočjo presežem svoje travme. Zaupala sem, da mi bo znala pomagati. In, ko ‘nekaj ni štimalo’ v najinem odnosu, sem bila prepričana, da jaz delam nekaj narobe, da je z mano nekaj narobe in da ona že ve kaj dela, zato sploh nisem pomislila na možnost, da bi ona delala kaj narobe – ‘2. opozorilo – to je zelo podobno, kot kadar otrok nase prevzame krivdo za neustrezne odzive staršev’.

Sama mi je to zagotovila z besedami ‘Zaupaj procesu, jaz vem kaj delam’. – ‘3. opozorilo – terapevt tega ne bi smel reči, ker se s tem postavi nad klienta in mu (od)vzame možnost opolnomočenja, klientov ‘odrasli del’ je tisti, ki se odloči ali bo zaupal ali ne’.

Kasneje v terapiji me je večkrat grobo konfrontirala z vprašanjem ‘Kaj počneš, kaj hočeš od mene?’. In nato me je še obtožila, da jo ‘grizem’, rekla je dobesedno ‘Ko ti mene grizeš…’ – ‘4. opozorilo – terapevtka ni izhajala iz sebe, svojih lastnih občutkov in doživljanj in jih ni ustrezno pojasnila npr. ‘občutek imam’ ali ‘doživljam….’. Ni me vprašala s pristnim zanimanjem in radovednostjo, temveč je vame ‘prenesla’ neugoden občutek, s podtonom obtožbe’.

Vse to me je pahnilo v veliko stisko, saj je nezavedni strah, da bom zapuščena, postal še bolj intenziven. Počutila sem se popolnoma ujeto in nemočno. Terapevtka ob vsem tem ni prepoznala, da sem v stiski in je še naprej trdila, da ona ve kaj dela. Jaz pa se žal tudi nisem zavedala, da je stiska tako huda, da dobesedno izgorevam v odnosu z njo – ‘5. opozorilo’. 

Izgorevala sem v želji, da bi me videla in hkrati v strahu, da me bo zapustila. In dejansko tudi izgorela. Ker nisem več znala ustrezno odreagirat oz. poskrbet zase, je na koncu prišlo še do retravmatizacije – ‘6. opozorilo.’

Začelo se je, ko je dobesedno izzvala mojo jezo – ‘7. opozorilo – terapevt sicer lahko izzove jezo, vendar v mojem primeru ni prepoznala in naslovila strahov, ki so se po zadnji terapiji dvignili na površje, ko mi je rekla, da jo ‘grizem’. Ni mi dala korektivne izkušnje: da je v redu, če sem jezna, da me ne bo zapustila, zato se moji strahovi niso pomirili’.

Ker je bilo kakršnokoli izražanje neprijetnih občutkov, sploh jeze, v mojem notranjem svetu prepovedano in ne-varno (ker bom sicer zapuščena in bom umrla), sem posledično ponoči začela dobivati napade panike z dušenjem. Zbujala sem se iz spanca popolnoma premočena in srce mi je divje razbijalo. Začela se je rušiti moja obramba. Ta, ki mi je omogočala preživetje, zaradi katere tudi sem preživela zlorabe v otroštvu.

psihoterapija-travma

Moje prepričanje se je še okrepilo, namesto, da bi se omehčalo in spremenilo. In z njim moje otroško hrepenenje, da bi bila videna, da bi dobila potrditev, da sem v redu. A še vedno nezavedno. Niti v ‘sanjah’ nisem prepoznala, da je moje doživljanje povezano z njo. V tem času nisem hodila v službo, da bi tam izgorela, niti s fantom nisva imela (pomembnih) težav. Ves moj svet je naenkrat postala ona in njena potrditev. Da sem v redu. Šele, ko sem odšla od nje, sem spoznala vse to, o čemer pišem. Dokler sem bila ujeta v nezavedni vzorec z njo, tega nisem prepoznala. Žal sem samo spoznala. Nisem ozavestila, prek občutkov (zaenkrat še ne), ker sem z njimi izgubila stik.

Panični napadi in neprespane noči so trajali kak mesec. Vse to je izčrpavalo tako mene kot partnerja. En dan, ko ni zmogel več, je rekel, da gre spat k svojim staršem. In to je bila zame ‘kaplja čez rob’. Začutila sem tako močan strah, da bom zapuščena in bom umrla, da se je zame svet ustavil. Zabliskalo se je, kot bi nekaj treščilo vame. Dimenziji časa in prostora nista več obstajali, vse je bilo samo tukaj in zdaj. Bolečina travme je bila tako močna, da nisem več zdržala v svojem telesu.

Šla sem iz njega (disociirala). Vse dogajanje sem opazovala od zgoraj, in ničesar čutila. To je trajalo približno pol ure. Partner se je ustrašil in me odpeljal k terapevtki po ‘pomoč’. Ko mi je rekla, da me vidi, sem začutila grozno bolečino, žalost, obup, razočaranje, prizadetost in jezo in ji dobesedno iz globine rekla ‘Ne, ne vidiš me!’. To je pomagalo, da sem prišla nazaj v telo, ki se je začelo nenadzorovano tresti.

Namesto, da bi terapevtka samo bila ob meni, predihavala z mano, mi dala vedeti, da sem varna, mi dala korektivno izkušnjo, ko je energija še bila v občutkih, je postala panična in prestrašena in me pustila v travmi. In naju s partnerjem v takšnem stanju poslala na EKI (Enota za krizne intervence).

psihoterapija-pomoc

Pri njih sem dobila zdravila, da so mi pomirila živčni sistem, a prekinila proces sproščanja energije travme iz telesa (tresenje telesa), zaradi česar nisem bila več zmožna zaspat, kljub zdravilom. Strah pred smrtjo je namreč ostal ‘ujet’ v meni. In je še vedno. Na EKI sem ostala en mesec, a še bolj izgorevala, ker izgorelosti niso prepoznali, niti zdravili. Ta izkušnja zdravljenja je še ena o za kateri bi lahko napisala novo zgodbo, niti najmanj prijetno.

Posledice …

Zadnja leta (februarja 2020 so minila tri leta od disociacije) so bila, in so še, zame res težka, saj ne morem naravno zaspati, niti kadar sem utrujena. Spim samo po nekaj ur, s pomočjo zdravil (za spanec pa vemo, da je ključen za psihofizično zdravje). Brez celostnega stika z občutki ujetega strahu ne morem preseči. Moja travma/strah se je prevesila v hudo anksioznost, ki mi jo počasi uspeva umirjat s skrbjo zase, kolikor lahko. Žal pa svojega telesa ne doživljam več kot varen prostor, da bi se lahko ‘potopila’ v sproščujoč spanec.

Ves ta čas ne hodim v službo, saj nisem zmožna za delo. Odnosi s soljudmi, ki so mi bili prej največji vir užitka in sprostitve, me sedaj izčrpavajo. Tudi zdravje se mi je občutno poslabšalo (padel mi je imunski sistem in porušilo hormonsko ravnotežje). V vsem tem času sem iskala vse možne načine, da bi si pomagala.

Preizkusila sem veliko klasičnih in alternativnih metod. Učim se ponovne povezave in stika s telesom, korak po korak, kot invalid, ki se uči hoditi po poškodbi. Moja sedanja psihoterapevtka in psihiatrinja mi ne znata bolj pomagati kot mi, sta mi pa v veliko oporo. Nimam klasične Post travmatske stresne motnje (PTSD), temveč grozen strah pred zapuščanjem in smrtjo, ter nezmožnost celostnega čutenja.

psihoterapija-zdravila

Povedati želim še, da so zdravila zame dvorezen meč. Na njih se ne čutim v polnosti in ne morem preseči strahu, a zaradi nepreseženega (nepredelanega) strahu brez njih ne morem zaspati. Ujeta sem v začaran krog. Ko sem imela višji odmerek zdravil, sem bila popolnoma odrezana od svojih občutkov in čustev. Najhuje zame je bilo, da je telo kljub temu šlo skozi svoje procese, a meni nedostopne. Še močneje sem čutila grozno težo in tesnobo. In samomor sem videla kot edini izhod. Kajti tako globoke teme, brezna, mi niso povzročali neprijetni občutki, temveč to, da jih sploh nisem nič čutila, samo zaznavala, da so spodaj, a brez povezave s tem, kaj mi sporočajo.

Za konec …

Kar se tiče terapevtke … Zgodba je bila zanjo končana, ko sem zaključila s terapijo. Zame ne. Zaključila sem sicer na lastno željo, ker sem se je na koncu dobesedno bala.

Obrnila sem se na odgovornega pri SKZP, a mi ni mogel veliko pomagati. Vse kar je storil je bilo, da ji je mojo pritožbo poslal v vednost. Ona je nato opravila supervizijo in mi napisala nek neoprijemljiv odgovor, v katerem ni bilo besede o njenem morebitnem uvidu ali vsaj opravičilo.

Ker psihoterapija ni uradno priznana in zakonsko urejena, sta mi bili predstavljeni možnost ‘tožbe’ na Častnem razsodišču ali mediacija s terapevtko. Lahko si predstavljate, da v času največje stiske in izgorelosti, nisem imela niti energije niti volje za soočanje in razreševanje nastale situacije. Psihoterapevtke nisem želela videti, še bala sem se je, zato nobena od predstavljenih možnosti zame ni prišla v poštev.

Psihoterapevtka se mi nikdar ni opravičila in prevzela svojega dela odgovornosti. Na koncu je celo rekla, da je ‘delala vse prav’. V vsem tem času me ni poklicala in vprašala kako sem. Žalostno. Ne smem pomisliti, koliko tisoč evrov sem pustila pri njej. Sploh pa, koliko denarja sem porabila zdaj, da popravim storjeno. Več kot vse svoje prihranke. Naj omenim, da mi za storitve nikdar ni izdajala računov.

Izgubila sem svojo najvišjo vrednoto – zdravje, morda tudi življenje. Ne vem. Bo pokazal čas. Iščem pot ven iz tega začaranega kroga in ujetosti in delam vse kar zmorem, v smeri izboljšanja. Kljub temu, da je zelo težko, imam voljo, vztrajnost in moč nadaljevati.

Po vsem, kar sem doživela želim, da gre moja izkušnja med ljudi. V razmislek, opozorilo, previdnost. V vednost in za ozaveščanje. Predvsem tistih, ki so v terapiji ali se zanjo odločajo. Da bodo znali izbrati zanje ustreznega psihoterapevta, in pravočasno prepoznati znake, ki lahko peljejo v usodno smer. Jaz sem jih žal prepoznala prepozno, šele, ko sem zaključila s terapijo.

Kar sem preživela in še preživljam, ne želim nikomur.

Deli naprej ...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja