Primerjava linijske in kubanske salse

V čem je razlika med linijsko in kubansko salso? Za podrobno razlago in opis obeh stilov sem prosil Jana Bervarja iz plesne šole Cubana Ljubljana in v nadaljevanju si lahko prebereš njegov članek o tem v čem se razlikujeta oba stila salse. Upam, da ti bo članek v pomoč in da se boš lažje odločil-a katero salso izbrati zase.

V Sloveniji plešemo večinoma dva stila salse: linijskega, ter kubanskega, ki se med seboj s stališča plesalca precej razlikujeta. Oče obeh stilov je kubanski ples Son, eleganten ples v paru, ki je iz Kube prodrl v svet kot glasbena zvrst v začetku 20. stoletja. Nekje od srede 20. stoletja pa sta se iz Son-a, pod vplivom takrat novih plesov, kot so bili mambo, chachacha, jive,… v Ameriki in na Kubi razvijala ločena stila salse.

Najprej si poglejmo oba stila vizualno – namenoma za primere nisem izbral plesa profesionalcev ali njihovih nastopov, pač pa posnetke iz družabnih zabav, kjer je stil plesa najbližji rekreativnim plesalcem

• linijska salsa: posnetek 1 in posnetek 2
• kubanska salsa: posnetek 1 in posnetek 2

Odnos v paru

Pri linijski salsi pogosto pravimo, da je plesalka slika, plesalec pa njen okvir: plesalec torej poskuša med plesom svojo plesalko predstaviti v najlepši luči, plesalka pa v tem uživa. Lahko bi rekli, da gre za odnos viteza in princese, oziroma kavalirja in dame.

V kubanski salsi sta plesalka in plesalec izrazito enakovredna. S pravšnjo dozo humorja plesalec izžareva odnos »jaz sem najhujši frajer na plesišču in to ji bom pokazal«, ona pa pravi »kar misli si, najhujša sem jaz in tamle je vrsta fantov, ki že čakajo name«, med plesom pa sta močno ter igrivo povezana in skozi ples motivirata svojega partnerja.

Plesna glasba

Linijska salsa se pleše večinoma na dva osnovna glasbena stila ter na zmeren tempo (70-90 udarcev na minuto):

• na romantično salso, »salso romantico«, kjer so pesmi dokaj podobne zahodni popularni glasbi in kjer je melodičnost zelo pomembna (La India, Marc Anthony, itd.), pogoste pa so tudi priredbe znanih pesmi;
• na »salso duro«, ki je kompleksnejša, bolj jazzy in bliže koreninam Son-a (glasba založbe Fania Records, La Maxima 79, itd.).

Kubanska salsa se prav tako pleše na glavna dva stila glasbe, ki sta večinoma hitrejša (90-110 udarcev na minuto), predvsem pa bolj dinamična, saj imata večje razlike v razpoloženju znotraj pesmi:

• na glasbeno zvrst Timba, ki označuje moderno evolucijo Son-a na Kubi in je močna in agresivna glasba (Maykel Blanco y su Salsa Mayor, Alexander Abreu y Havana de Primera, itd.)
• na Salsatón ali Timbatón, kjer se zlivajo ritmi Timbe s klubsko glasbo reggaetón-a (FClan, Los 4, itd.).

Čeprav vsa našteta glasba izvira iz Son-a, je plesalcem linijske salse pogosto težko plesati na kubansko glasbo, ker je za njihov stil prehitra, plesalcem kubanske pa na romantično salso oz. »salso duro«, ker je za njihov stil preveč enakomerna.

Plesni ritem

Osnovni ritem plesnih korakov, »hitro-hitro-počasi«, je pri obeh stili salse večinoma enak, z nekaterimi izjemami.

Linijska salsa se večinoma pleše »na 1«, kar pomeni, da se časovna struktura korakov in figur prilagaja štetju 1,2,3 – 5,6,7 znotraj glasbenih stavkov. V newyorškemu okusu linijske salse je standardno plesanje »na 2«, kjer se glasba plesno interpretira s poudarki na 2 oz. 6 (v štetju 1,2,3 – 5,6,7), ki so prisotni v »salsi duri«.

Kubanska salsa se večinoma pleše »na 1« (1,2,3 – 5,6,7) ali »na 3« (7,8,1 – 3,4,5), lahko pa tudi »na 2« (v štetju 2,3,4 – 6,7,8) v pesmih, ki so ritmično bližje glasbenemu očetu Son-u.

Osnovno gibanje para

Za linijsko salso je značilno gibanje para v »okviru« (angl. slot) na tleh, kjer se poziciji plesalca in plesalke večinoma zamenjata na vsak stavek v glasbi. Par se v grobem giblje večinoma po namišljeni črti, kjer se partnerja izmenjujetata med točkama A in B.

V kubanski salsi plesalec in plesalka večinoma krožita en okrog drugega, izkorišča se celo plesišče, par pa tudi potuje po plesišču.

Osnovne značilnosti stila

Linijska salsa pooseblja mešanico elegance in športnosti: plesalci ustvarjajo občutek drsenja po tleh, drža je precej pokončna, figure pa so kompleksne s pogostimi hitrimi obrati plesalk. Celoten stil plesalk in plesalcev poudarja eleganco gibanja, z mnogimi zahtevnimi elementi, kjer je pomembna čistost in tok gibanja. V newyorškem stilu je zaželeno tudi občasno plesanje brez drže in samostojna improvizacija (angl. shines). Vključevanje drugih plesov in ritmov v salso je redko, z izjemo Pachange.

Kubanski stil poudarja zabavo in senzualnost v paru: plesni koraki so usmerjeni bolj v tla, ženske poudarjajo ženskost preko gibanja z boki, moški pa moškost z zgornjim delom telesa. Poudarek ni na kompleksnosti figur, ampak na odnosu v paru, kljub temu pa nekateri pari občasno izvajajo tehnično izjemno zahtevne figure. Plesanje brez drže je pogosto, saj tako »zahteva« glasba, v ples pa se vključuje mnoge ritme in gibe drugih kubanskih plesov, kot so Reggaetón, Rumba, Son, ter afriški folklorni plesi.

Plesna oprema

Linijska salsa se pleše večinoma v plesnih čevljih, kubanska pa večinoma v supergah, saj se je razvila na ulici, čeprav tudi plesni čevlji niso ovira na današnjih plesiščih.

Kakšno salso izbrati zase?

Osebno mislim, da plese izbiramo glede na svoj karakter: nekateri med nami bodo navdušeni nad eleganco in preciznostjo linijske salse, nekateri pa nad sproščenostjo in medsebojnim koketiranjem v kubanski salsi. Tretji pa bodo spoznavali oboje, saj bodo potem lahko na zabavi izbrali stil salse na podlagi glasbe in svojega trenutnega razpoloženja – in prav je tako. 🙂

Opomba: Da, obstaja tudi kolumbijski stil, portoriški stil, zelo akrobatski L.A.,… Marc Anthony pa zna narediti tudi kakšen »dura« komad, ampak… ta članek poskuša na enostaven in objektiven način prikazati razlike med glavnima stiloma salsa, ki se plešeta pri nas. Vsak znalec bo gotovo v članku našel kakšno preveliko posplošitev, saj je nemogoče na enostaven in kratek način povedati celotno, zapleteno zgodbo. Konstruktivne pripombe so vedno zaželene, prav tako pa tudi kakršnakoli dodatna vprašanja. 🙂