Praktična duhovnost in pogumno srce

Leto 2016 je bilo zame polno vzponov in padcev. To je bilo leto, v katerem sem bil najbolj srečen doslej, a hkrati je bilo to tudi leto, v katerem sem izkusil največ čustvene bolečine, kadarkoli doslej. Če potegnem črto, lahko rečem, da mi je leto 2016 dalo lekcijo, katero bi lahko strnil v stavek: »Zaživi življenje neustrašno.«

Preko osebne izkušnje sem prišel do spoznanja oz. vedenja, da je en gram prakse vreden več kot tona teoretiziranja. Množica prebranih knjig in nešteto izvedenih meditacij ti ne more pomagati, če sam znotraj sebe ne najdeš poguma za osebnostno spremembo na najgloblji ravni. Čeprav nas različni »guruji« osebnostne rasti želijo »obvarovati« pred napakami v življenju v smislu »ne počnite tega in tega, to ne deluje, to ni dobro, rajši naredite tako in tako«, je vseeno naš največji učitelj življenje samo.

O pogumu si lahko preberemo nešteto knjig, obiščemo lahko različne seminarje in delavnice osebnostne rasti, se udeležimo osebnih svetovanj in coachingov ter meditiramo, dihamo in odpuščamo ure in ure, a vseeno … teoretična duhovnost nam ne bo pomagala, če je ne bomo znali praktično uporabiti v vsakodnevnem življenju.

Kaj je zame praktična duhovnost? Preprosto to, da deluješ iz svojega notranjega vzgiba, iz svojega jedra, srca, duše (uporabi izraz, ki ti je najbližji). S kolegico sva pred časom debatirala na temo, kako pozna neko duhovno »prosvetljeno« osebo, ki pa se v medčloveškem odnosu oz. kontaktu obnaša povsem nasprotno od tega, kar uči in deli z ljudmi naprej.

Vsi se v življenju učimo poguma v smislu, da bi bili bolj iskreni, bolj čustveni, bolj srčni, bolj ljubeči, a po drugi strani pridejo situacije v življenju, od katerih kar »bežimo stran« in nimamo poguma, soočiti se z njimi. Pustimo, da nam bolečina pride do živega, da nas potolče, in rajši se umaknemo, kot da bi situaciji (sočloveku, partnerju, prijatelju, znancu …) pogledali v oči.

Pred kakšnimi 10-imi dnevi sem bil zvečer v »totalnem kurcu« (žal se lepše ne znam izraziti), in v tisti »temni noči duše«, ko sem se res spraševal, kako naprej, po kateri poti iti in kako delovati v življenju, saj sem imel že »poln kufer« enih in istih zgodb, ki so se mi ponavljale kot v kakšni mehiški TV limonadi.

Iz mene je »lilo« kot iz škafa«, vse tehnike osebnostne rasti (dihanje, tapkanje, QE, meditacija …), ki jih poznam, mi niso pomagale, in tako mi je preostalo le to, da sem se predal tistim čustvom, kakršnakoli so že bila. Nisem jih obsojal in tudi sebe nisem obsojal zaradi tega, temveč sem se le prepustil in si jih dovolil občutiti in ne bežati pred njimi.

Ko se je ta čustvena nevihta »polegla«, mi je kot iz vedrega neba prišlo na misel: »Spet si preberi knjigo Anite Moorjani ‘Z roba smrti v pravi jaz’.« In tako tam okoli polnoči vzamem knjigo v posteljo in jo berem, berem in berem … do tretje ure zjutraj. Preprosto se nisem mogel ustaviti, in takrat mi je med branjem »kapnilo«, da je pogum vse, kar šteje v naših življenjih. Pogum, da si dovolimo biti to, kar smo, ne da se obsojamo in si mislimo, da smo »premalo« ____________ (sam-a napiši kaj).

Anita na svojih predavanjih, seminarjih in v knjigah pogosto omeni misel, katera se je te »burne čustvene noči« globoko vsedla v moje srce in dušo: »Zaživi življenje neustrašno.« Takrat sem se odločil, da bom v vsaki situaciji, ne glede na to, kako bo neprijetna, travmatična ali boleča, deloval neustrašno in se soočil s tem, s čimer se je potrebno soočiti.

Malo pred Božičem je prišel ta moj novi življenjski moto na preizkušnjo, ko se je bilo potrebno soočiti iz oči v oči z določeno osebo. Lahko bi se umaknil, kot sem se že mnogokrat v življenju, a tokrat sem se odločil, da ravnam nasprotno, da se pogumno soočim z njo in ji povem to, kar čutim v srcu. To soočenje je v meni naredilo »klik«, in lahko sem spustil to, česar prej kljub različnim tehnikam osebnostne rasti nisem mogel storiti skoraj pol leta.

Če bi ravnal tako, kot sem v preteklosti in bil »kukavica« ter »spizdil«, bi se še vedno soočal s čustveno bolečino, žalostjo in zagrenjenostjo. Zaradi ene same odločitve, ki je izvirala iz srca in pogumnega dejanja, pa sem občutil »sprostitev energije«, čustveno svobodo in globok notranji mir. Ricky Nelson (pevska zvezda iz 50-ih let) poje pesem z naslovom: FOOLS RUSH IN. Prvi verz te pesmi se glasi: Fools rush in where angels fear to tread. Ali če prosto prevedem: Norci upajo tja, kamor angeli vedo, da ne smejo. In včasih je prav super biti pogumen norec, ha, ha.

Spomnim se, kako sem pred mnogimi leti izpustil čudovito priložnost, da bi neko gospodično, ki mi je bila takrat všeč, povabil na pijačo. Tako nikoli ne bom vedel, kaj je oz. kaj bi bilo, ker sem pač »spizdil« in se rajši umaknil v cono udobja, kjer ni bilo mogoče doživeti zavrnitve. A ena sama beseda, en sam stavek in eno samo dejanje bi lahko spremenilo potek dogodkov. In nikoli več se potem ne sprašuješ, kaj bi bilo, če bi bilo …

Zato se v prihajajočem letu tudi ti odloči, da boš deloval-a pogumno, odločno, srčno, radostno in iskreno. Da boš v vsaki situaciji povedal-a in storil-a to, česar si resnično želiš. Ne omahuj, ne zanikaj sebe, ne bodi »kukavica«, imej jajca in se postavi zase, za svoje srčne želje. Zaupaj vase, v svojo mogočno moč, zavedaj se svoje veličine, in naj te nikoli ne bo strah bližine. 🙂

V letu 2017 bodi junak/junakinja, bodi pogumen/pogumna, bodi srčen/srčna!