Pogum vedno šteje

Znan slovenski pregovor pravi takole: »Kdor jezika špara, kruha strada.« Mislim, da bo tole kar držalo za katerokoli področje v našem življenju. Če bi ljudje resnično vedeli, kaj storijo zase in za svoje možgane, ko so dovolj pogumni, da stopijo iz cone udobja, bi bili večkrat bolj pogumni.

Oh, ta pogum … pogum, da si upaš stopiti korak v neznano, da upaš narediti to, česar te je strah. Prejšnji teden sem v dveh dneh prebral knjigo Neizmeren pogum od Brené Brown. Bo že držalo, kot pravi Brené – ko izbereš pogum, izbereš tudi ranljivost saj sta tako pogum kot ranljivost, sopotnika in tesno povezana med seboj.

Vedno, ko se izpostavimo, tvegamo ranljivost. Tudi v odnosih smo pogosto rajši tiho in ne povemo, kar v resnici čutimo, ker bi tako tvegali bodisi zavrnitev, bodisi pa bi pokazali svojo ranljivost ali tvegali, da na partner zapusti, če bi bili to, kar smo.

“Ni intimnosti, brez ranljivosti.” – Brené Brown

Če se tega res zavedaš, potem si upaš tvegati in izraziti to, kar v določenem trenutku čutiš (ali pa tudi ne čutiš). Že vrsto let vodim seminar javnega nastopanja in komunikacije. Vedno znova ugotavljam, da je potrebno biti pri javnem nastopanju in komunikaciji pogumen in si upati stopiti iz cone udobja saj na ta način vzpostaviš nove nevronske povezave v možganih in s tem tudi, ne samo osebnostno, temveč tudi telesno rasteš.

V soboto sem bil na bachata plesni zabavi na Nebotičniku. Nekaj dni pred tem sem na svojem osebnem Facebook profilu objavil, da iščem soplesalko za nastop na bachata tekmovanju. Želel sem si nastopiti, a ne zato, ker bi bil moj cilj zmaga, temveč, ker sem želel storiti nekaj, kar v življenju še nisem – nastopiti na plesnem tekmovanju. Bilo mi je vseeno ali sem prvi ali sem zadnji, bistveno je bilo to, da storim nekaj novega.

Kakšen je bil odziv na Facebooku na to mojo objavo? Objavo je všečkalo 10 ljudi, javilo pa se je … khm – nič soplesalk. K sreči poznam s plesnih partyev eno pogumno gospodično, ki je bila pripravljena zaplesati z mano na tekmovanju in sem ji za to izjemno hvaležen. 🙂

Ko so v soboto, približno ob polnoči najavili, da bo plesno tekmovanje, se je javilo reci in piši vsega skupaj 8 plesnih parov. Na zabavi je bilo veliko plesalcev, ki so zagotovo obvladali bachato boljše kot jaz, toda niso imeli poguma se javiti, se izpostaviti in nastopiti. Podobno je tudi s puncami, mnoge so odlične plesalke, toda ko gre za nastop, pogum splahni.

Tudi sam sem bil v preteklosti takšen. Nisem si upal, strah me je bilo zavrnitve, spraševal sem se kaj bodo drugi mislili in tako se mi je zdelo »čakanje« oz. »pasivnost« še najboljša možnost, da sem se izognil neprijetnim občutkom. Vendar, sem s tem, ko sem bil »pasiven« živel v preteklosti, namesto v sedanjosti.

V knjigi Placebo ste vi sem zasledil mnogo znanstvenih raziskav s pomočjo katerih je znanstveno (in tudi vizualno, s skeniranjem možganov) dokazano, kako dejansko vpliva pogum in početje novih stvari, ko izstopimo iz rutine, ne samo na naše možgane, temveč tudi na naše celotno zdravje in počutje.

V življenju imamo dve možnosti – lahko pasivno čakamo, lahko pa aktivno nekaj storimo, kljub vsem strahovom in dvomom s katerimi se spopadamo. Nismo edini, ki se s tem srečujemo, in da tvegali bomo tudi svojo ranljivost, ko bomo aktivni, a po drugi strani, nagrada, ki čaka pogumne, odločne in samozavestne je velika – spremenimo življenje, mišljenje in svoj način delovanja ter vzpostavimo nove nevronske poti.

Ko se boš naslednjič srečal-a s kakšnim izzivom, ki bo zahteval tvoj pogum za delovanje – naredi to, kljub temu, da te je strah, dvomiš vaše in se počutiš ranljivo/ranljivega. Včasih pomaga preprosta »kurcogledna« filozofija: »Kurc gleda pa še _______________ (vpiši svoj strah ali izziv), jaz bom to naredil-a.« Sliši se hecno, a pogostokrat ravno takšen humor pomaga, da si upaš stopiti iz cone poznanega.