Ljudje smo ustvarjeni za druženje, ne za lajkanje

Ali si vedel-a, da je vzpostavljanje stikov tisto, kar gre našim možganom najbolje od rok? Ko vzpostavimo nov stik, možgani sprejemajo asociacije in se na njih učijo. Ali povedano z drugimi besedami: Naši možgani rastejo in cvetijo, ko vzpostavljajo nove stike.

Še bolj zanimivo pa postane, ko izveš, da z vzpostavljanjem novih stikov v zunanjem svetu vzpostaviš nove povezave v svojem notranjem svetu – v možganih. V naših možganih se vzpostavi nova nevronska mreža in to nas dejansko ohranja mlade in žive.

Doktorica Lisa Berkman s Harvardske zdravstvene šole je leta 1979, več kot 9 let skrbno preučevala sedem tisoč ljudi v starosti od 35 do 65 let. Izsledki njenih raziskav so pokazali, da je pri ljudeh, ki nimajo dovolj stikov v svoji skupnosti ali pa z drugimi ljudmi, trikrat večja verjetnost, da bodo umrli zaradi zdravstvenih težav, kot pri tistih, ki imajo več stikov.

Če smo prikrajšani za čustvene in fizične stike (objem, nasmeh, dotik …), bomo uveneli in umrli prav tako, kot če bi bili prikrajšani za hrano. To tudi pojasni, zakaj otroci v sirotišnicah postanejo bolehni in slabotni, kljub temu, da jih ustrezno hranijo in oblačijo.

O tem govori tudi Leo F. Buscaglia v svoji knjigi Živimo, ljubimo in se učimo, ko omeni Skeelovo študijo o otrocih v sirotišnicah. Skeel je ugotovil, da otroci, ki so zapuščeni in se znajdejo v sirotišnici, postajajo vse bolj apatični in v zadnjem stadiju samo še sedijo in buljijo predse.

Kaj se zgodilo z njimi? Zakaj so postali takšni? Zakaj je po enem letu bivanja v sirotišnici njihov IQ zdrsnil na mejo zaostalosti? Skeel je iskal rešitev in odločil se je izvesti eksperiment.

Izbral je dvanajst otrok in jih odpeljal na drugo stran mesta, v ustanovo za dekleta z motnjami v razvoju. Dekleta intelektualno niso bila nič posebnega, bila pa so izredno čuteča bitja. Po enega od teh zapuščenih otrok je Skeel dodelil vsaki od teh deklic. S svojo ljubeznijo, skrbnostjo in naklonjenostjo so si pridobile vsak posamičen delček svojih varovancev. Ko so se vsak zvečer ločili, so otroci jokali od žalosti.

Kaj je bilo drugače? Edina sprememba pri vzgoji teh otrok je bila v čustvih, ki so jih bili deležni. Nič drugega se ni spremenilo. Samo izbrali so jih, jih ljubili, se z njimi igrali in vsakega posebej opazili. Na koncu študije je Skeel ugotovil, da so vsi otroci, ki so ostali v sirotišnici, še naprej stagnirali in zapadali v psihotična stanja ter pristali v različnih ustanovah za umsko prizadete.

Kaj se je s temi dvanajstimi »izbranci« zgodilo čez leta? Le eden od njih ni končal visoke šole, vsi so bili poročeni (le eden ločen), nihče ni bil brez dela in vsak se je preživljal sam. Gibalo njihovega razvoja je bilo spoznanje: »Nekdo me je opazil; nekdo se me je dotaknil; nekdo me je čutil; nekomu je bilo zame vsaj malo mar.«

In še zaključek: Hrana in streha nad glavo nista dovolj. Potrebujemo drug drugega in potrebujemo ljubezen. 🙂

P.S. Morda je zato sedaj pravi čas, da se nam pridružiš na Sr(e)čni retoriki in se tako naučiš vzpostaviti pristen stik, ne samo z drugimi, temveč tudi s samim seboj.