ljubezen-je-najvecji-navdih

Ljubezen je največji navdih

O tem, kar si boš prebral v nadaljevanju, sem pisal že v moji knjigi Življenjski diamant, vendar je v njej objavljena precej »skrajšana« različica zgodbe, brez mnogih podrobnosti.

Leta 1993 sem zaključil Srednjo ekonomsko šolo v Radovljici, nadaljnje šolanje pa sem želel nadaljevati na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. To je bilo še v času zaključnih in sprejemnih izpitov, dve leti kasneje pa se je že začela matura, ki je nadomestila zaključni izpit. Za sprejem na EF je bilo potrebno uspešno opraviti sprejemni izpit iz matematike. V zadnjem letniku srednje šole sem imel matematiko reci in piši – dvojko. Opraviti sprejemni izpit s takšnim znanjem matematike se je zdela kot misija nemogoče, a lepo pravijo, da upanje umre zadnje.

Kar nekaj tednov pred izpitom sem se izjemno intenzivno učil matematike. In nato je končno prišel dan izpita. Ko sem vstopil v veliko predavalnico na EF, me je prijazen študent usmeril in mi pokazal, kam naj se usedem. Sedel sem v zgornjih vrstah in sicer nekje na sredini. V torbi sem imel kup zapiskov, katere sem zavzeto pregledoval. Ko sem se tako pripravljal na izpit in čakal, je moja pozornost ušla k dolgolasi in svetlolasi gospodični v prvi vrsti.

Še dandanes ne vem, kakšna sila me je gnala tja dol, ampak vedel, da sem moram iti k njej in se usesti zraven nje. A kako? Študent, ki je usmerjal bodoče brucke in bruce, je bil še vedno tam pri vratih. Nato pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega … za nekaj trenutkov je odšel, in to je bila moja priložnost, mojih pet sekund, da poberem torbo in zapiske ter »zdirjam« v prvo vrsto k tej gospodični.

Ko sem se usedel, sta se najina pogleda srečala, nasmehnila sva se eden drugemu in pred izpitom sem se tudi opogumil in jo povprašal, kako ji je ime, od kod je, ter katero srednjo šolo je zaključila. Predstavila sva se eden drugemu, in čez nekaj minut so asistenti že delili izpitne pole. Ko smo vsi imeli izpitne liste pred seboj, je asistent dal znak za začetek izpita. Medtem ko sem zavzeto reševal matematične naloge, mi je pogled ponovno ušel k njej … in prešinilo me je: »Robert, ali veš, da če ne boš naredil sprejemnega izpita, je ne boš nikoli več videl?« »Da, vem!«, sem si sam pri sebi odgovoril, in od nekod dobil energijo, moč in znanje, da sem uspešno rešil skoraj vse naloge.

Kakšen je bil rezultat? Zbral sem več kot 80 % točk in tako bil sprejet na EF. In to je uspelo fantu, ki je imel matematiko na srednji šoli vsega »dvojko«. Še danes sem prepričan, da če se takrat ne bi presedel k tej gospodični in dobil dodatnega navdiha in motiva za uspešno opravljen izpit, izpitni rezultat zagotovo ne bi bil takšen, kakršen je bil.

Kako se je zgodba razvijala? Kljub temu, da mi je bila ta gospodična izjemno všeč, sem se v njeni družbi vedno zmedel in preprosto nisem imel poguma, da bi jo povabil na pijačo in jo bolje spoznal. Z veseljem mi je posodila nekatere svoje zapiske s predavanj, da sem jih fotokopiral, saj jaz zaradi težav v sluhom nisem mogel povsem uspešno slediti predavanjem. To pa je bilo tudi vse, kar se tiče najine »komunikacije«. Danes vem, da bi jo moral takrat, takoj na prvi študentski dan, povabiti na pijačo in si ne izmišljati izgovorov ter imeti strahu pred zavrnitvijo. Kolikor vem, je bila prvem letniku študija še samska, v drugem letniku pa ne več.

Ko so se v prvem letniku začele poletne počitnice, so mi za jeseni ostali še štirje najbolj zahtevni izpiti. To, kar se je zgodilo jeseni, pa je tudi že skoraj mejilo na študijski čudež. Naj ti razložim … Takoj ko so se začele poletne počitnice, sem si naredil načrt učenja, saj sem imel na voljo le slaba dva meseca do prvega izpita. Štiri dni sem se učil enega predmeta šest ur dnevno, nato štiri dni drugega itd. Načrta učenja sem se dosledno držal, in čeprav mi je včasih učenje že presedalo, sem se vseeno zbral in se motiviral za študij. Tako sem jeseni v desetih dneh opravil vse štiri izpite z najmanj oceno dobro (7).

Kako mi je to uspelo? Sicer sem si pomagal z vizualizacijo, tudi veliko sem se učil, sestavil sem urnik vsakodnevnega učenja, vendar pa … najmočnejša motivacija je bila spet takšna kot je bila na sprejemnem izpitu: »Robert, ali veš, da če ne boš opravil vseh štirih izpitov, ne bosta več v istem letniku?« »Da, vem!«, je bil spet odgovor, in to je tudi v drugo delovalo, ampak tistega poguma, da bi jo po opravljenih štirih izpitih povabil ven, pa žal ni bilo. 🙁 Vlak s povabilom na pijačo je tako odpeljal, in kot lepo pravijo: »Priložnost zamujena, ne vrne se nobena.« Zato je dobro biti pogumen in delovati kljub vse strahovom, kljub različnim izgovorom in kljub vsem ostalim psihološkim izzivom.

Ta gospodična ni nikoli izvedela, kako je nehote vplivala na moje življenje in kako se je spremenila smer, v katero sem šel. Nekaj let po zaključenem faksu sem jo »naključno« srečal še v Mercator Centru v Šiški, a takrat je bila visoko noseča in ni bilo priložnosti, da bi ji povedal, da je ona »krivec« za mojo nadpovprečno uspešnost na sprejemnem izpitu. Tokrat je najin pogovor potekal z lahkoto, brez zatikanja, brez strahu, in tako, kot da bi po dolgem času srečal dobro prijateljico. Ti, šment … Le kje se je skrival ta pogum v prvem letniku?!

Ljubezen je bila in bo vedno tista, zaradi katere bomo tako moški, kot tudi ženske, premikali gore in izvajali največje osebne, poslovne in športne dosežke. Ko delujemo iz srca in iz ljubezni, takrat smo dobesedno nepremagljivi in zmoremo doseči več kot si mislimo.

Zaključil bom z zgodbo, ki mi jo je pred leti povedal moj zelo dober prijatelj. Slednja potrjuje ravno to, kar sem sam doživel na sprejemnem izpitu – da je ljubezen največji navdih na svetu.

»Na zagrebški fakulteti za šport so raziskovali motivacijo športnikov. Vsak moški udeleženec »preizkusa« se je moral čim večkrat dvigniti na drogu, postavljenem v telovadnici. Tekmovali so en teden in rezultate skrbno beležili. Sledil je teden dni premora, nato so vajo ponovili. Tokrat je vsak študent za vsak opravljen dvig prejel določeno vsoto denarja. Prav vsak tekmovalec se je dvignil večkrat kot pri prejšnjem testiranju. Tudi tokrat so rezultate skrbno zabeležili, po tednu premora pa so se pomerili še tretjič. Tokrat so dogajanje v telovadnici opazovala najlepša in najbolj mična dekleta s fakultete. Verjeli ali ne – prav vsi fantje so se na drogu dvignili daleč največkrat.«

P.S. In, če sedaj bereš ta zapis ter razmišljaš, da bi nekomu priznal oz. priznala svoja čustva, občutke ali ljubezen, ter si želiš določeno osebo bolje spoznati, ne odlašaj … stori to zdaj!

Deli naprej ...

Podobne objave