Koliko si vztrajen?

Pred tremi dnevi sem dobil od Kariernega centra Univerze v Ljubljani prošnjo, če bi kot nekdanji študent s posebnimi potrebami, nekaj napisal o svojih izkušnjah v času študija. Tako so se v meni prebudili spomini na čas študija v letih 1993 – 1998. Čeprav sem študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani dokončal v petih letih, moram reči, da ni bilo lahko, da sem se srečeval s številnimi izzivi in da sem v določenih trenutkih imel že vsega »poln kufer«, sem kljub mnogim padcem na izpitih, vseeno vztrajal.

Statistika mojega študija ni ravno bleščeča – na vsak izpit sem šel v povprečju dvakrat, tako da lahko kar s ponosom rečem, da sem praktično dokončal dva študija. Tudi moje povprečje ocen ni bilo ravno vrhunsko, a takrat, ko je bilo pomembno sem se izkazal in opravil izpit.

Tisto, o čemer želim pisati v današnjem blog zapisu, pa je vztrajnost.

Koliko smo sploh vztrajni? Kolikokrat imamo pogum, da kljub neuspehu, poskusimo še enkrat? Ali že po prvem neuspehu odnehamo in vržemo puško v koruzo? Kako je s teboj? Si vztrajen in pogumen? Greš po svoji poti in dokončaš tisto, kar si si zadal, čeprav so na tej poti tudi polena, luknje in ovinki?

Ko sem po zaključenem študiju iskal zaposlitev sem bil tudi pojem vztrajnosti – v prvi »rundi« sem poslal več kot 150 prošenj za zaposlitev, v drugi »rundi« pa malo manj, a vseeno še vedno več kot 100. Lahko bi odnehal, se vdal, si mislil, da nisem dovolj pameten, dober, sposoben, da bi dobil to in to zaposlitev.

Leta 2011 sem začel plesati salso. Jaz Robert »dve levi nogi« Goreta (če se malo šaljivo izrazim), ki sem mislil, da nikoli v življenju ne bom znal plesati v paru, sem se naučil ne samo salso, temveč tudi bachato in kizombo. A malokdo ve, da sem po prvem tečaju plesa mislil nehati, vreči puško v koruzo in ples prepustiti drugim. Na prvih urah tečaja mi je bilo res težko, nisem razumel ne štetja, ne ritma, ne znakov, ki jih je kazal učitelj plesa, ko smo izvajali »footwork«.

Danes opažam, da mnogim (ne glede na to s čim se ukvarjajo ali se želijo ukvarjati), da kar prehitro odnehajo. Zakaj ne vztrajajo? Zakaj ne spremenijo pristopa? Zakaj ne premorejo poguma za vnovični poskus? Vsak človek na tem planetu išče svoj, če tako rečem, prostor pod soncem, da pokaže svoje talente, darove, ideje, sposobnosti in z njimi obogati ne samo svoje življenje, temveč življenja vseh ostalih.

Odnehati je lahko, pa ni važno ali gre za študij, posel, partnerstvo … Če se vrnem k študiju – menim, da je vsak sposoben narediti faks, če le hoče in se je pripravljen učiti ter vztrajati kljub morebitnim neuspehom na izpitih. Opravičila v smislu »zakaj« nečesa ne zmoremo, so le nek izgovor, da nismo dovolj dolgo časa vztrajali in vložili dovolj energije, volje, poguma in časa.

Če nam na določenem področju ne gre, kot smo si zamislili, potem je vprašanje: »Ali je to že komu uspelo?« lahko dobra motivacija, inspiracija in zagon za nadaljnje vztrajanje. Kaj pa če smo prvi, ki se s tem ubada? Osebno sem zaradi svoje »slušne specifike« že od nekdaj »prvi« na marsikaterem področju – študij, posel, ples … A če lahko nekomu kljub »hendikepu« nekaj uspe, zakaj ne bi tudi tebi?

Na naslovnici moje prve knjige Tam, kjer je volja, tam je pot imam pod slikami Alberta Einsteina, Oprah Winfrey in Leona Štuklja napisano: »Tudi vi imate vse to, kar so imeli oni, ko so bili na začetku.« In res – vsak je nekoč začel nekje na »dnu«, nato pa se je začel razvijati, rasti, izobraževati, bil je predan in vztrajen, kar je vse vodilo do tega, da je uspel.

Moj sluh bi bil lahko vedno v življenju »priročen izgovor« za karkoli, da mi ravno zato ne more uspeti. A ko si določimo »omejitve«, s tem dejansko določimo samemu sebi okvire v katerih lahko delujemo. Mnogi ljudje imajo npr. v zdravstvenem smislu vse, toda srečujejo se z različnimi miselnimi omejitvami oz. omejujočimi prepričanji, ki jih kljub vsem zdravstvenim pogojem, ne znajo preseči.

Velja si zapomniti, da je pogosto področje, na katerem se srečujemo z največ izzivi in preizkušnjami, le-to tudi tisto, ki nam ponuja največje priložnosti in darila za rast, razvoj in obilje. Vztrajnost je ena od vrlin, ki nam lahko koristi na katerem koli področju v življenju.

Tisti trenutek, ko nimamo več »notranjega žara« oz. volje ter vztrajnosti, tisti trenutek se začenja pot k našemu koncu. Zato, če si že 99x poskusil z določeno zadevo in si že skoraj povsem obupal, daj zberi pogum in poskusi še 100-ič. Morda ti bo ravno v tistem stotem poskusu uspelo.

Misel, ki mi je v življenju večkrat pomagala, da sem občutil več hvaležnosti, ko sem se srečal z različnimi izzivi je sledeča:

»Nekoč sem klel in klel, ker sam čevljev nisem imel, a le do dne ko jaz, tako samcat in ubog, srečal sem človeka, ki imel ni nog.«

Morda bo tudi tebi v navdih in spodbudo ter ti dala moč, da stopiš v akcijo in znova poskusiš. 🙂