Kako najti svoj talent?

Z vami, bralci in bralkami bloga, delim zanimivo življenjsko zgodbo Gillian Lynne, svetovno priznane koreografinje. Njene plesne vložke lahko občudujemo v muzikalu Mačke (Cats) in Fantom iz Opere (Phantom of the Opera). Ko boste prebrali današnji članek, boste videli, kako lahko ena sama odločitev zdravnika nekomu spremeni življenje.

Sira Kena Robinsona je za pisanje knjige Finding Your Element, v kateri so objavljeni intervjuji z uspešnimi ljudmi, ki so razkrili, kako so našli svoje talente, spodbudil pogovor s plesalko Gillian Lynne. Ko sta bila enkrat na kosilu, jo je Ken vprašal, kako je postala plesalka? In povedala mu je naslednjo zgodbo …

V šoli je bila kot učenka res brezupna, in nekega dne je šola poslala pismo njenim staršem (op. to je bilo v 30-letih prejšnjega stoletja), v katerem je pisalo: »Mislimo, da ima Gillian motnjo učenja.« Namreč ni se mogla koncentrirati ali sedeti pri miru. Dandanes bi jo zdravniki in psihiatri označili za otroka, ki ima ADHD (motnjo pozornosti), in seveda bi jo »napitali« z močnimi zdravili.

V 30-ih letih k sreči še niso »izumili« ADHD-ja in ljudje sploh niso vedeli, da ga lahko imajo. S svojo materjo je tako šla k specialistu. Ko sta z mamo prišli, so ju usmerili v posebno sobo, ki je bila obložena s hrastom. Posadili so jo na stol na koncu sobe in tam je 20 minut sedela na svojih rokah.

Medtem je zdravnik govoril z njeno mamo o vseh problemih, ki jih je imela Gillian v šoli (motila je pogovor, vedno je zamujala z domačo nalogo itd.). Takrat je bila stara 8 let. Na koncu pogovora je zdravnik prisedel k njej in ji dejal: »Tvoja mama mi je povedala veliko stvari in sedaj moram osebno govoriti z njo.« Nato je še dodal: »Počakaj tukaj, kmalu bova nazaj.«

In tako sta šla in jo pustila samo. Ko sta zapuščala sobo, je zdravnik prižgal radio, in medtem ko sta z mamo zapuščala sobo, se je zdravnik obrnil k mami in ji rekel: »Samo opazujte jo.« V trenutku, ko sta zapustila sobo, je bila Gillian na nogah in je plesala. Opazovala sta jo nekaj minut, nato pa je zdravnik dejal njeni mami: »Gospa Lynne, Gillian ni bolna, plesalka je. Odpeljite jo v plesno šolo.«

Kaj je o tem povedala Gillan? Mama jo je odpeljala v plesno šolo, in ko je vstopila v sobo, je bilo v njej polno otrok, takšnih kot je ona, ki niso mogli sedeti pri miru. Otrok, ki so se morali premikati, da so lahko mislili. Plesali so balet, step, jazz … standardne in sodobne plese.

Kasneje je odšla v Kraljevo baletno šolo, postala je solistka in imela je čudovito kariero pri Kraljevi baletni šoli. Sčasoma je diplomirala na kraljevi baletni šoli in ustanovila svoje podjetje Gillian Lynne Dance Company. Odgovorna je za nekaj najbolj uspešnih plesnih predstav vseh časov in v njenem delu so uživali milijoni ljudi širom sveta.

Dandanes bi ji zdravnik najbrž dal zdravila in ji rekel, naj se pomiri. Česa se lahko naučite iz zgornje resnične zgodbe? Če imate otroke, ki so jim »diagnosticirali« ADHD – morda je pravo zdravilo zanje to, da jih peljete v plesno šolo, da tam izrazijo svojo kreativnost in porabijo energijo.

Vsak otrok je genij, le dovoliti mu moramo, da v polnosti izrazi tega genija. Žal pa je to dandanes, v sodobnem šolskem sistemu, več kot težko, saj sistem »ubije« ustvarjalnost, želje in talente v marsikaterem nadebudnem otroku.

Vendar ni potrebno, da je temu tako, če le razumemo, da smo si vsi po svojih znanjih, talentih, sposobnostih in tudi načinu učenja unikatni. Ob zgodbi Gillian Lynne sem se tudi spomnil na moje šolske dni, ko so me v prvem razredu osnovne šole želeli poslati v posebno šolo za gluhe in naglušne v Ljubljani. Tako kot Gillian sem tudi jaz imel »angela varuha« v zdravniški halji, ki je videl širšo perspektivo in razmišljal »out of the box«.

Sprašujem se, koliko otrok »strokovnjaki« dobesedno »označijo« za lene, nesposobne, zabite, neumne, ker se niso zmožni prilagoditi obstoječemu načinu izobraževanja. Talenti se skrivajo v vsakem od nas, le znati jih je treba prebuditi. Menim da ni neumnih otrok, »miselno« počasnih ali kako drugače »stigmatiziranih« s strani strokovnjakov in tudi družbe.

S pravim pristopom je mogoče tudi nemogoče. Tako je Glenn Doman s svojo ekipo raziskovalcev pomagal že tisočim otrokom, ki so imeli možgansko okvaro, da so spregovorili, shodili, se naučili brati in pisati in zaživeli polno življenje.

Naj vaši talenti poletijo v nebo! 🙂