Kako do manjše treme in do večje samozavesti?

Včeraj sem spet »naključno« odprl novo knjigo Borisa Veneta »Zdravje je v nas« in pokazala se mi je naslednja misel: »Pišem lahko samo o stvareh, za katere prevzemam lastno odgovornost.« Kar nekaj minut sem nepremično strmel v tisto stran in znotraj mene se je porodilo veliko različnih misli, občutkov, idej … predvsem pa sem še enkrat prišel do spoznanja, da je en gram tvoje lastne izkušnje vreden več kot tona teoretiziranj.

Če se navežem na zgornjo misel – ti lahko pišeš, govoriš in deliš stvari, ki si jih le sam doživel, občutil in preživel, saj le na tak način lahko največ predaš naprej drugim ljudem … V življenju ljudje največkrat obžalujemo stvari, ki jih nismo naredili, ker nekako nismo imeli poguma, smo bili premalo odločni ali pa smo premalo zaupali vase.

To se nam odraža na vseh področjih življenja. Mnogo ljudi ima tremo in strah pred javnim nastopanjem, kar jih oboje tako demotivira, da se rajši izogibajo javnemu nastopanju, kot pa da bi se upali izpostaviti in povedati, kar čutijo in želijo. Vendar pa se na tak način zdi, kot da gre življenje mimo, ker si ne upaš pokazati in izraziti svojega pravega jaza, želja, občutkov …

V času srednje šole in študija sem se srečeval z veliko tremo in neodločnostjo ob javnem nastopanju. Šele, ko sem se udeležil izobraževanj na to temo, se je moja trema začela topiti kot spomladanski sneg. Vedno bolj in bolj. Počasi, a odločno. Če bi pred 20-imi leti imel spoznanja o energijah, čustvih, komunikaciji, tremi in še čem, ki jih imam dandanes bi lahko že takrat v času študija imel več poguma, jasnosti in odločnosti. Marsikaj bi se lahko odvilo v drugo smer …

Toda življenje so izkušnje in le na podlagi lastnih izkustev se lahko učimo, rastemo in pridemo do globokih življenjskih uvidov. Pred več kot 10-imi leti se začel z izobraževanji na temo retorike, ker sem vse to, kar sem se naučil, želel podeliti z drugimi ter jim tako olajšati pot do večje samozavesti, poguma, radosti in sreče v življenju. Komunikacija in javno nastopanje sta ključna v naših življenjih in že slovenski pregovor pravi: »Kdor jezika špara, kruha strada.«

Od leta 2004 se je na mojih izobraževanjih o retoriki zgodilo mnogo osebnih in govorniških transformacij. Še posebej pa mi je ostala v spominu zgodba mlade gospodične, ki je pri nekako svojih 21 – 22-ih letih lahko prvič v življenju brez obsojanja drugih (staršev in prijateljev), povedala kaj čuti, kaj si želi in kaj jo v življenju resnično veseli. Ali si predstavljate koliko čustev in energije se je ob tem nastopu sprostilo in kakšno olajšanje je nastopilo po govoru? Žalostno je, da mnogi ljudje ne morejo izraziti tisto, kar čutijo, ker jih je strah, ker se bojijo kaj bo rekla okolica.

Morda bo ravno seminar SR(E)ČNE RETORIKE tudi za vas ena izmed prelomnic v življenju na poti do uspešnega javnega nastopanja, komunikacije in medosebnih odnosov.

Naj bo vaše leto 2015 govorniško uspešno, samozavestno in brez treme!