pasti-digitalizacije

Kako digitalizacija vpliva na naše umske sposobnosti?

V sodobni družbi je vse več govora o digitalizaciji ter kako je dobra za nas, naš razvoj, poenostavitev življenja in tudi v šolstvu ter izobraževanju pojejo slavospeve o njenih koristih. Če prav vem, imamo že kar nekaj let tudi Ministrstvo za digitalno preobrazbo. Skratka, digitalizacija »vsega« je najnovejši trend ter »hype«. Če nisi »digitaliziran«, potem nisi »in«.

Toda, ali je res vse tako lepo, pozitivno in dobro za nas odrasle, kot tudi za naše otroke, kar se tiče digitalizacije? Po nekem »naključju«, ali bolje rečeno »na-ključ-je vse«, sta mi prišli pod roke dve izjemno zanimivi knjigi nemškega avtorja Manfreda Spitzerja. Prva je bila Epidemija pametnih telefonov, druga pa Digitalna demenca. Obe njegovi knjigi sta izšli že pred »c-19 pandemijo«, še preden so bili naši otroci prisiljeni se šolati na daljavo.

Vedel sem, da učinki, kar se tiče vpliva digitalnih medijev na otroke in razvijajoče se otroške možgane, niso nedolžni, toda potem, ko sem prebral obe knjigi, si nisem mislil, da je tako hudo. Če bi želel v enem samem stavku povzeti vsebino obeh knjig bi lahko dejal nekako takole: »Digitalizacija je poneumljanje ljudi.« In mislim, da s tem nič ne pretiravam.

Seveda bodo dvignili glas tisti, ki so za digitalizacijo ter delujejo v šolstvu in izobraževanju, češ, da digitalizacija prinaša napredek, lažje učenje, boljše izobraževanje in višje ocene. Toda ali je temu res tako? Raziskave, ki so bile opravljene na to temo so šokantne in še zdaleč ni tako, kot zasledimo v množičnih medijih in nas prepričujejo vladni predstavniki.

Preden navedem nekaj uporabnih informacij iz malo prej dveh omenjenih knjig, pa bi želel s teboj podeliti še eno zanimivo zgodbo iz nanizanke Bull, ki jo je moč spremljati na kabelski televiziji. Bull je odvetnik, ki pri svojem delu uporablja poseben »algoritem«, ki predvidi kako se bo odzvala porota in na podlagi tega algoritma s svojimi sodelavci izbere poroto, ki bo na strani njegove stranke. Toda, danes ne bom pisal o tem algoritmu, temveč o primeru s katerim je bil soočen Bull.

Do Bulla pride stranka, mati umorjenega sina, katerega so ustrelili policisti. Med pogovorom izvemo, da so dogodki, ki so se pripetili njenemu sinu, bolj zapleteni, kot se zdi na prvi pogled. Policija pri svojem delu uporablja poseben program za prepoznavanje obrazov, ki se je v TV seriji imenoval (upam, da se prav spomnim) Viridicom. In ta algoritem za prepoznavanje obrazov je dvema policistoma povedal, da je mladenič, kateremu sta sledila, oboroženi temnopolti ropar iz trgovine. Policista sta slepo sledila računalniškemu programu oz. aplikaciji, ki jima je dejala, da gre za nevarnega zločinca in da je potrebna najvišja stopnja pripravljenosti. Kaj se je zgodilo? Policista sta »videla« pištolo, pa čeprav je ni imel, in tega mladeniča ustrelila. Nato sta zmedeno in kot nora iskala pištolo, ki je sploh ni bilo ali z drugimi besedami ustrelila sta nedolžnega temnopoltega mladeniča.

Ne vem ali je primer iz te nanizanke izmišljen ali pa se je v resnici zgodil, vsekakor pa pokaže, kaj pomeni, ko varuhi miru slepo sledijo določenemu algoritmu oz. digitalnemu pomočniku ter ne uporabijo več svojih izkušenj in zdrave kmečke pameti. Mama omenjenega sina je tožila podjetje Viridicom, ker je želela dokazati, da njihov algoritem ni 100 % zanesljiv, ter na tak način poskrbeti, da se še nekomu drugemu ne bi zgodilo to, kar se je zgodilo njenemu sinu. Zgodba se razplete tako, da v tej tožbi zmaga, obenem pa se razkrijejo še določene druge nečednosti v poslovanju tega podjetja.

Marsikdo bi rekel, da je to samo »film«, toda tukaj gre za nekaj več, gre za to, da je vedno potrebno, da uporabimo svojo zdravo kmečko pamet in sposobnost kritičnega razmišljanja, dojemanja in čutenja, namesto, da slepo sledimo neki »napravi« in »algoritmu«.

Manfredu Spitzerju, avtorju malo prej omenjenih knjig se je v avtomobilu pokvarila navigacijska naprava s pomočjo katere si je vedno pomagal, ko je šel kam na pot, kjer še ni bil. Nato je bil nekaj časa »prisilno« brez navigacijske naprave in se je moral znajti brez nje. Tisto, kar je njega najbolj presenetilo pa je to, da je zaradi stalne uporabe navigacijskega sistema, pozabil na svojo sposobnost prostorske orientacije in branja zemljevidov ter bil dobesedno izgubljen. Iz tega lahko potegnemo preprost zaključek – ležerna uporaba možganov in pretirano slednje navigacijski napravi lahko povzroči to, da se na neznanem kraju sploh ne znamo več orientirati.

Za trenutek se spomni kako je, ko greš z avtom (motorjem, kolesom, peš …) na kraj, ki ga ne poznaš ter pri tem ne uporabljaš navigacijske naprave ter si pomagaš s starim dobrim analognim zemljevidom. Kako bolj si pozoren na okolico, prometne znake, imena krajev in ulic ter kdaj in kje je potrebno zaviti! In ne samo to, če si pri kom sopotnik in gresta na neznan kraj, tvoja pozornost niti približno ni enaka in si zapomniš manj podrobnosti same poti, kot pa če bi bil voznik. Zanimivo, kajne?

V nadaljevanju je nekaj kratkih odlomkov iz knjige Epidemija pametnih telefonov ter kaj vse lahko povzroči pretirana uporaba digitalnih medijev:

  • Neko mamo je sin ugriznil v roko, potem ko mu je skušala odvzeti mobilni telefon.
  • Zdravstvene zavarovalnice opozarjajo pred zasvojenostjo z družbenimi mediji.
  • V ZDA se je število samomorov med dekleti in mlajšimi ženskami, samo v nekaj letih podvojilo. Psihiatri ugotavljajo, da se nagnjenje do izvršitve samomora povečuje z vsako dodatno uporabo digitalnih medijev.
  • Akcijski radij otrok in mladostnikov se je v tridesetih letih zmanjšal za 90 %.
  • Računalniki in pametni telefoni škodujejo izobrazbi, saj doslej še nobena raziskava ni dokazala pozitivih vplivov računalnikov in interneta na učni uspeh šolarjev.
  • Analiza raziskav podatkov PISA je pokazala, da se je učni uspeh šolarjev posamezni državi tem bolj poslabšal, čim več denarja je bilo v državi vloženega v krepitev digitalne strukture.
  • Pametni telefon na pisalni mizi zmanjšuje miselno sposobnost in inteligenčni količnik, že s tem, da samo leži na mizi.
  • Čim več ur dnevno presedijo otroci in mladostniki pred televizorjem, vse pogosteje se kot odrasli spopadajo s čezmerno telesno težo, tem slabša je njihova izobrazba in tem bolj agresivno je njihovo vedenje.

Toliko na kratko, za »pokušino«, kakšni so dejanski vplivi digitalnih medijev na otroke, mladino in odrasle.

pokemon-telefoni-digitalizacija

Za zaključek pa še podatek iz leta 2012 (nisem se zatipkal, res je 2012 in ne 2021), ki ga je nemška zvezna vlada navedla v svojem poročilu: »Približno 250.000 ljudi med 14. in 24. letom velja za odvisnike od interneta in 1.400.000 za problematične uporabnike svetovnega spleta. Medtem ko uporaba alkohola, nikotina kakor tudi mehkih in trdih drog upada, se dramatično povečujeta odvisnost od računalnika in odvisnost od svetovnega spleta.«

Kakšne so številke pri nas ne vem, toda glede na to kaj vidim, ko gledam otroke, dijake in študente, ki se sprehajajo s pametnim telefonom v roki ter kako so ob tem odsotni, mislim, da situacija tudi pri nas ni kaj posebej drugačna.

P.S. Na to temo imam tudi predavanje z naslovom DIGITALNI MINIMALIZEM. Če te zanima več klikni tukaj.

Na blogu sem že pred časom napisal članek Digitalni detox z uporabnimi nasveti kako zmanjšati uporabo digitalnih medijev in slednjega si lahko prebereš tukaj. Zaživela pa je tudi nova spletna stran www.DigitalniMinimalizem.si.

Deli naprej ...

Podobne objave