Brez objema in dotika ni rasti in življenja
Ljudje smo socialna bitja in za svoj obstoj rabimo dotik, objem in nasmeh. Ne bom pretiraval, če rečem, da smo v visoko tehnološkem času, ko smo sicer virtualno bolj povezani, kot smo bili kdajkoli, dejansko čustveno podhranjeni ter lačni objemov in dotikov. Pristnega človekovega objema in dotika ne more nadomestiti nobena, še tako vrhunska in izpopolnjena tehnologija.
Zgodbo, ki si jo boš prebral v nadaljevanju, sem prvič zasledil pred več kot osemnajstimi leti v izjemni knjigi Ljubimo, živimo in se učimo, katere avtor je Leo Buscaglia. Ta zgodba mi vedno znova da misliti, kako zelo pomembna je človeška bližina za naš osebnostni, čustveni in duševni razvoj.
Gre za študijo znanega ameriškega psihologa H. M. Skeela iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Skeel je ugotovil, da otroci, ki so zapuščeni in se znajdejo v sirotišnici, postajajo vse bolj apatični in v zadnjem stadiju samo še sedijo in buljijo predse.
Ko je izvajal raziskavo je ugotovil, da so inteligenčni kvocienti otrok, ko pridejo v ustanovo, povsem povprečni, toda po letu dni bivanja v sirotišnici njihov IQ zdrsne na mejo zaostalosti. Kako je to mogoče, se je spraševal?
Kljub preprekam, ki so mu stale na poti, je vseeno uspel izvesti poskus. Iz sirotišnice je izbral dvanajst dečkov in jih odpeljal na drugo stran mesta, v ustanovo za dekleta z motnjami v razvoju. Vsakega od teh dvanajstih dečkov je dodelil eni izmed deklic. Dekleta niso bila intelektualno nič posebnega, a so bila izjemno čuteča bitja.
Te deklice so si svojo ljubeznijo, skrbjo in naklonjenostjo pridobile vsak posamičen delček svojih varovancev. Ko so deklice zvečer odhajale v svoje domove so dečki jokali od žalosti.
Edina sprememba v vzgoji teh dečkov je bila v čustvih, ki so jih bili deležni. Deklice so jih samo izbrale, jih imele rade, se z njimi igrale in vsakega posebej opazile. Tej zanimivi študiji je Skeel dal pomenljiv naslov Pamet se začne na začetku pameti.
Ostali otroci, ki so ostali v sirotišnici, so še naprej stagnirali in zapadali v psihotična stanja te pristali v različnih ustanovah in bolnišnicah za umsko prizadete. Kaj se je zgodilo s temi dvanajstimi »izbranimi« dečki? Njihova zgodba je povsem drugačna. Od dvanajstih izbrancev le eden ni dokončal visoke šole, vsi so poročeni (en je ločen), nihče ni brez dela in vsak se preživlja sam.
Gibalo njihovega razvoja in njihove spremembe je bilo preprosto: Nekdo me je opazil, nekdo se me je dotaknil, nekdo me je čutil, nekomu je bilo zame vsaj malo mar.
A zgodba o teh dečkih iz sirotišnice ni edini podoben primer, kako je ljubeča pozornost pomagala, da se je razvoj v otroštvu spremenil v pozitivno smer. Naslednji primer je sicer s podganami, a kot vemo, so tudi živali čuteča bitja in če mladičkom odvzamemo ljubeč materni dotik, nežno skrb in objem, le-ti zaostanejo v razvoju ali pa celo umrejo.
Ko je ameriški farmakolog Saul Schanberg z Univerze Duke v Durhamu deset dni stare podgane za kratek čas ločil od njihovih mater, so le-te začele izločati manj rastnega hormona. Vendar to še ni bilo vse, saj se je zmanjšalo tudi sproščanje pomembnega encima, ki usmerja rast.
Schanberg je želel mladičem pomagati z injekcijo rastnega hormona, a učinka ni bilo. Mladiči so začeli ponovno rasti šele, ko so jih začeli redno božati z vlažnim čopičem, ki je služil kot nadomestek za jezik njihove matere. Na ta način se je moteno hormonsko ravnovesje znova uredilo in to je očitno tudi razlog, zakaj vsi sesalci svoje mladiče ližejo, čistijo in božajo.
Zgodbi o dečkih iz sirotišnice in podganjih mladičih sta si podobni. Tako kot so mladiči podgan v svojem razvoju zaostali, ker niso dobil dovolj dotikov od matere, tudi človeški otroci brez pozornosti in nežnosti staršev začnejo zaostajati v razvoju in imajo duševne težave.
Ljudje nismo samo energijska, smo tudi biokemična bitja in hormon oksitocin, ki se ob objemu in nežnem dotiku izloča v hipofizi, sproži v telesu kup fizioloških sprememb. Med drugim se ob večji ravni oksitocina izboljša prekrvavitev telesa, krvni tlak se zniža, hkrati pa se zmanjša tudi izločanje stresnih hormonov in spodbudi se delovanje imunskega sistema.
Da smo deleži teh koristi hormona okstitocina je potrebno, da objem traja vsaj 20 sekund ali dlje. Sicer imajo tudi krajši objemi pozitiven učinek na telo, toda če resnično želimo opaziti fiziološko spremembo v telesu in občutiti več radosti in sreče je potrebno, da je objem dolg vsaj 20 sekund.
Kaj pa če nimamo ob sebi nikogar, ki bi nas objel ali da bi ga mi objeli? Tudi v tem primeru obstaja rešitev. Moč miselnih objemov je enaka kot resničnih. Ko si predstavljamo, da nekaj počnemo, se aktivirajo isti možganski centri kot takrat, ko to dejansko počnemo, o čemer govori tudi dr. Joe Dispenza v svojih knjigah. Pošiljanje miselnih objemov koristi tudi tistim, ki objeme prejmejo saj vodijo naravnost skozi naše pozitivno nabito srčno polje.
V nadaljevanju si lahko prebereš en malo šaljiv zapis na temo objemov in nasmehov, ki te bo zagotovo nasmejal. 🙂
OBJEM in NASMEH pomagata tvojemu imunskemu sistemu, ohranjata zdravje, zdravita depresijo, zmanjšujeta stres, pomagata pri nespečnosti. Še bolj pomembno pa je to, da te okrepita in pomladita, da nimata neprijetnih stranskih učinkov in da sta čudežno zdravilo.
Toda dobrih lastnosti še ni konec … OBJEM in NASMEH sta popolnoma naravna – naravno sladka in organska, brez pesticidov, brez konzervansov, brez GSO, brez glutena, brez laktoze, brez umetnih dodatkov in 100 % zdravju koristna.
Sta dejansko popolna – nimata gibljivih delov, ne potrebujeta baterij, ni ju potrebno pregledovati, porabita malo energije in je veliko oddajata, ne redita, sta odporna na inflacijo, ni jima potrebno plačevati mesečne najemnine, sta brez davka na dodano vrednost, ne onesnažujeta okolja, in seveda – lahko ju vrneš.
Zato se zabavaj, smej se in objemaj sebe in ljudi vsak dan. Za preživetje potrebuješ štiri objeme na dan, osem za to, da normalno živiš in dvanajst, če hočeš rasti.
P.S. Ob sedmih objemih na dan izločimo toliko hormonov, kot ena tableta antidepresivov. Toplo priporočam, da si ogledaš tudi navdihujoč govor Sanele Banović na TEDx-u, ki je res vreden ogleda in seveda ti svetujem čim več objemanja. Ne bom udaril mimo, če rečem, da sedem objemov na dan, odžene zdravnika na stran. 🙂