Ali smo lahko hvaležni za strto srce?

Mesec februar je zaradi Valentinovega pogosto omenjan kot mesec ljubezni. Vendar je Valentinovo v zadnjem času postalo vse bolj skomercializiran praznik in dan, ko »moraš« svojemu partnerju pokazati in povedati, da ga ljubiš.

Če tega na Valentinovo ne storiš, potem si druga oseba lahko misli, da je ne ljubiš dovolj, da je nimaš več rad. A zakaj bi si le za Valentinovo izkazovali ljubezen, če pa to človeku, ki ga imamo resnično radi, lahko izkažemo, nakažemo in povemo vsak dan?

Ljubezen med dvema partnerjema ni le Valentinovo, ljubezen je vsakodnevna drobna pozornost, topel objem, vroč poljub, ljubeč dotik … mnogo je načinov, kako lahko partnerju in ljudem, ki jih imamo radi, izkažemo svojo ljubezen. Morda bi bilo dobro, da bi si čim več ljudi prebralo knjigo PET JEZIKOV LJUBEZNI od Garya Chapmana, saj bi tako boljše razumeli, kako lahko izkažejo ljubezen eden drugemu.

Toda, kaj storiti, ko nismo zaljubljeni, ali ko še vedno celimo svoje strto srce? Morda nas je partner zapustil, morda smo mi zapustili njega, morda je partner zapustil to dimenzijo bivanja, ali pa imamo strto srce še iz kakšnega drugačnega razloga.

Če ste si prebrali prejšnji članek, ste imeli možnost spoznati tudi mojo »love story«, ki se ni zaključila po mojih željah. Tako veste, da je trajalo kar nekaj časa, da sem vse lahko predelal in pustil za seboj ter zadihal svobodno, radostno in ljubeče, brez obsojanja za to, kar se je zgodilo.

V neki točki »prebolevanja« in iskanja samega sebe, svoje notranje moči, poguma in ljubezni mi je na pot prišla knjiga Johna Demartinija z naslovom PREŠTEJTE SVOJE DAROVE. V tej knjigi je tudi poglavje z naslovom Bodite hvaležni za strto srce. Ko sem to poglavje prvič prebral, sem si mislil, WTF (saj veste kaj pomeni ta kratica), toda ko sem ga prebral drugič, tretjič in še četrtič, sem končno prišel do uvida, ki mi je pomagal videti tudi blagoslove in darila v tem, kar se mi je zgodilo.

Nič v življenju nima le plusa, vsaka stvar ima tudi minus, in obratno – nič nima le minusa, vsaka stvar ima tudi plus. Ko sem pred več kot pol leta prebral to poglavje, se mi je končno posvetilo, in razumel sem, da ni potrebe, da iz vsega tega izhajam kot žrtev in da so mi bila dejansko namenjena mnoga darila, ki jih pred tem nisem videl oz. jih prepoznal.

Ena izmed vaj v tej knjigi je takšna, da napišeš na list papirja inicialke človeka, ki ti je »zlomil« srce. Nato na ta list napišeš vsaj 20 darov in 20 slabosti, povezanih z dojemanjem »izgube« tega človeka. V naslednji stopnji pa temu človeku napišeš pismo zahvale za koristi te izkušnje. Pisma ni potrebno poslati, saj ga pišeš zase, zato da začutiš hvaležnost in odpustiš.

Ko pišeš tistih 20 slabosti, ker si »izgubil« tega človeka, ti na misel pride marsikaj in besede in misli kar z lahkoto »švigajo« iz tebe na list papirja. Ko sem pisal 20 darov, ki sem jih dobil s tem, ko je ta oseba odšla iz mojega življenja, si nisem niti v sanjah mislil, da jih bom lahko napisal. A sem jih. In to ne samo 20, bilo jih je precej več. V tistem trenutku sem bil končno sposoben ugledati ljubezen in hvaležnost za to »nedokončano« ljubezensko zvezo.

Spoznal sem, da se v vsaki življenjski situaciji skrivajo darovi in slabosti. Da ni vse črno in da ni vse belo ter da Vesolje na nek čudežen in skrivnosten način vse uravnoteži, da če nekje nekaj izgubiš, na drugem področju pridobiš. Vesolje ne more delovati drugače kot da ohranja ravnovesje.

Roko na srce, tega ravnovesja pogosto v najhujši »čustveni nevihti« nismo sposobni videti, a če naredimo zgoraj omenjeno vajo, ugledamo niz »nesrečnih« situaciji iz našega življenja v popolnoma drugačni luči in iz novega zornega kota.

Tako namesto jeze občutiš mir, namesto razočaranja hvaležnost, namesto strahu ljubezen, namesto nesprejemanja sprejemanje, namesto solz veselje … takšne in podobne »dvojice« bi lahko našteval v nedogled. Starodavni simbol Jina in Janga lepo pokaže, kako je v naših življenjih vse uravnoteženo.

Če nekje nismo dobili pozornosti, je bil morda v tistem trenutku nekdo drug pozoren do nas. Če nismo bili ljubljeni, je ta ljubljenost morda prišla od neke druge osebe. Če nismo bili opaženi, nas je lahko opazil nekdo drug. Skratka, neka druga oseba je prevzela to »vlogo« v našem življenju, da nam je izkazala in pokazala, česar nismo dobili nekje drugje.

Nekaterim bo morda težko verjeti, da ima tako preprosta metoda tako izjemne preobražajoče učinke in da pomaga ugledali človeku luč, radost in ljubezen v določeni »težki« situaciji. Ljudje nismo žrtve, in ne sebe ne drugih ni priporočljivo imeti za žrtve, saj s tem energijsko oslabimo sebe in tudi druge.

Namenimo pozornost sebi, bodimo pogumni, postavimo se zase, za svoje sanje, želje, cilje … in če bo morda kateri naš prijatelj ali prijateljica pred težko preizkušnjo, ne dopustimo, da igra vlogo žrtve, pokažimo in povejmo tej osebi, da jo imamo radi in da ima notranjo moč in pogum, da bo iz te situacije izšla kot zmagovalec, kot oseba, ki je vredna in ki to zmore.

Naj izražanje radosti, ljubezni in hvaležnosti postane naš vsakdanjik!