Ali res nimamo časa?

Prvemu pišeš po e-pošti, drugemu pošlješ SMS, tretjega pokličeš po telefonu, četrtemu pošlješ sporočilo preko Facebook messengerja, petega pa celo v živo vprašaš in v vseh primerih dobiš odgovor: »Nimam časa.«

Zdi se mi, da je »nimam časa« postala najbolj široko uporabljena »mantra« v sodobnem podjetniškem svetu in tudi v naših zasebnih življenjih.

Vsi smo vse dneve »zabukirani« do konca dneva in še čez s sto različnimi opravili, dolžnostmi in nalogami. Če smo starši pa potem svoje otroke tudi »navadimo« na sodoben čas in jih vozimo na »999 različnih interesnih dejavnosti«, ki jih imajo poleg šole in vseh šolskih obveznosti. Ajaj … 🙁

Čas vse bolj postaja »iskana dobrina«, vendar ko podrobneje pogledamo, ni vedno problem to, da imamo »premalo časa« vsak dan, temveč to, da si ga ne znamo razporediti ali pa da preveč »zabušavamo« pri nekaterih nalogah in dnevih opravilih.

Ni nam treba vedno hiteti, biti stalno pod stresom in visoko napetostjo. Vso pravico imamo, da si na delovnem mestu vzamemo 5 ali 10 minutno pavzo in v tem času globoko dihamo, izvajamo kakšno enostavno vajo či gonga ali joge ter gremo ven na svež zrak. Če med delovnim časom izvajamo krajše pavze to precej pripomore k naši večji učinkovitosti, ustvarjalnosti in produktivnosti.

Žal pa tega pogosto nadrejeni in sodelavci ne razumejo in če si vzamemo 5 – 10 minutno pavzo smo že »zabušant« in ne delamo dovolj ter nas vsi postrani gledajo. A včasih bi bilo potrebno tako malo storiti za našo večjo delovno učinkovitost in ustvarjalnost. V razmislek – struna, ki jo neprestano napenjamo prej ali slej poči. 🙁

Da se vrnemo k našemu času … Mislim, da bi bilo dobro in iskreno vprašanje samemu sebi naslednje:

»Ali resnično nimam časa, ko nekomu rečem, da nimam časa ali pa se zadaj skrivajo drugi razlogi, ki s časom sploh nimajo veze?«

Zakaj torej sploh rečemo »nimam časa«?

1. Včasih ga resnično nimamo, ker smo že za kar nekaj dni ali tednov vnaprej »zabukirani« in to tudi drugi osebi povemo oz. ji obrazložimo. Smo iskreni in rečemo: »V sredo imam to in to zadevo in žal ne morem, se pa lahko zmeniva za kateri drugi dan naslednji teden. Kdaj imaš čas? Kaj praviš na torek popoldne ali četrtek zvečer? Sporoči, da se uskladiva.«
2. Včasih vemo, da bi nam določena zadeve vzela malo časa, npr. 5 – 10 min, ampak nam se ne da, smo preveč leni ali preveč utrujeni, da bi to storili. Zato »odložimo« zadevo na jutri ali na en nedoločen čas v prihodnosti. Seveda je v tem primeru od nas odvisno ali bomo to zadevo res dokončno uredili ali pa (spet) odložili.
3. Včasih nas je strah, kaj si bo druga oseba mislila o nas, če ji iskreno povemo, da se takrat in takrat z njo ne želimo družiti (ali pa se dejansko sploh nikoli več ne želimo družiti z njo), zato si z »nimam časa« kupimo malo »dobroimetja« in odločimo zadevo o našem nedruženju preložiti v neko nedoločeno prihodnost saj upamo, da se nam druga oseba ne bo več oglasila oz. nas kam povabila.
4. Včasih nam za tisto, kar nam je nekdo sporočil ali za kar nas je prosil »dol visi« in tega preprosto ne želimo in nočemo izvesti. Zato drugi osebi namesto, da bi bili do nje iskreni, rajši mečemo pesek v oči in ji rečemo »nimam časa«. Vse je OK … do naslednjič, ko nas bo ta oseba spet za nekaj prosila in bomo spet mantrali »nimam časa«.
5. Včasih nam je neprijetno odgovoriti (še posebej, ko gre za kakšne finančne ali partnerske zadeve) in bodisi sploh ne odgovorimo (recimo temu, da »preslišimo« sporočilo druge osebe) ali pa rajši rečemo »nimam časa«, ti odgovorim (sporočim) ob priliki. In zadevo odložimo, jo pometemo pod preprogo in upamo, da bo druga oseba pozabila na to, kar nam je sporočila.

Vse lepo in prav, vendar … primeri od 2 do 5 nam dejansko (a tega se pogosto sploh ne zavedamo), vzamejo veliko več naše energije, ker nekje v ozadju v naši podzavesti še vedno razmišljamo, da tej in tej osebi še nismo odgovorili in tako nam energija odteka, namesto, da bi nam pritekala. Ali ni boljše imeti zaključene zadeve in čiste račune, kot pa mantrati »nimam časa«? Vredno razmisleka, kajne? 😉

Vedno znova me preseneča, da ljudje imajo čas za vsakodnevne (ali celo vsakourne) objave na svojih Facebook, Twitter, Linkedin in Instagram socialnih profilih medtem, ko na kakšno bolj pomembno stvar dobesedno pozabijo. Nimaš časa? Ah, dej no … Seveda ga imaš – bodi dve uri manj vsak dan na socialnih omrežjih, kar znese 14 ur na teden in slednje pomeni, da v dveh tednih pridobiš celih 28 ur časa, kar je več kot en dan. 🙂

Včeraj zvečer me je presenetila novica, da našega izjemnega igralca Jerneja Šugmana ni več med nami. 🙁 Ko tako presenetljivo in hitro odide določena oseba, postane razmišljanje o »nimam časa«, povsem drugačno in bolj začnemo ceniti svoj čas, svojo energijo, čiste račune in pristne medčloveške odnose. Spodnjo Jernejevo misel je zagotovo vredno, da si jo preberemo večkrat, če (ko) bomo zapadli v »nimam časa« mantro in preveč »avtomatsko« življenje:

»Smisel za samoironijo seveda koristi. Pa ne le igralcem, vsakomur! Mar nismo ljudje navsezadnje sila smešni? Če bi si v hitrem posnetku zavrteli življenje neke običajne osebe, kaj bi videli? Da je njeno početje neznansko komično, vselej se vozi po eni in isti cesti, v službo in nazaj, dan je enak dnevu, pa čeprav jih ima na voljo le omejeno količino. Pri tem pa se enači z bogom in ima celo nekakšne načrte, ambicije … Ali ni to skrajno smešno? Kot bi gledal muho enodnevnico, ki izbira, kam bo šla poleti na dopust.«

– Jernej Šugman

Vsem bralcem in bralkam bloga pa želim v teh decembrskih dneh čim manj manter »nimam časa« in čim več medsebojne iskrenosti, pristnosti, radosti in objemov. 🙂